Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let :)
 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 Nordijski varuh

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 22
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Nordijski varuh   Pet 28 Dec 2012 - 19:51

Prva in največja gora v visoki verigi, zaviti v plašč nizkih oblakov, ki dajejo vtis, da gre le za hribovje. Kakor varuje jug pred snegom divjega severa, varuje tudi sever pred zahrbtnim jugom, ki poskuša vdreti v dežele večnega ledu in belega plašča. V sebi skriva pot do preživetja in sreče, prav tako kakor lahko nevredneže pahne v smrt. A skalnato lice te gore ostane zmeraj sivkasto in kamnito, neizprosno kakor dežele za njegovimi mejami. Nekje globoko v svojem srcu ali pa morebiti niti ne tako zelo, ta gora skriva polno dragocenih rud, ki se jih da na sto in en način obdelovati ter iz njih izdelovati predragocene umetnine. Gori so ime nadeli škratje, ko so se iz divjih severnih dežel odpravljali iskat boljše življenje na jug.
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Nordijski varuh   Ned 13 Jan 2013 - 14:11

((se nadaljuje od tukaj))

Počasi je razprl skupaj zlepljene veke in zamižikal v novi dan. Ali pa je šlo še zmeraj za stari dan? V temačni jami, kjer začasnega prebivalca ni predramilo jutranje sonce, ni mogel vedeti koliko je ura ter posledično tudi ne koliko časa je porabil za spanec. Vse, kar je vedel, je bilo to, da mu želodec kruli kakor zmešan hrane pa je imel zgolj da ne tako zelo dober zajtrk. Ker pa ni želel varčevati pri energiji za potovanje je prelomil na polovico še zadnji del nekakšnega peciva, ki ga je imel s seboj in delil svoj obrok verjetno s prav tako sestradanim živalskim sopotnikom.
Po skromnem »jutranjem« obroku je ponovno pakiral svoje imetje, da bi se lahko kar se da hitro odpravil naprej. Dragoceno tekočino, ki jo je njegov organizem potreboval za pravilno delovanje, je pridobil iz novo zapadlega snega, ki je celotno pustolovščino še dodatno otežil. Pot je sedaj namreč postala še bolj nepreglenda in verjetno padca še večja. Vsaj veter ne piha in dodatne snežinke ne naletavajo. Tesneje je zavil plašč, ki mu je nudil edino zaščito pred divjo naravo, ki si je gorovje brez obžalovanja lastila za vsako ceno in se povzpel na Ulvena. "Pogumno naprej za staro pravdo." Rahlo je spodbodel žival, da se je dvojica premaknila naprej po potki, ki se je dvigovala še višje. Rahlo mu je bilo žal, da puščal za seboj na tako prikladnem mestu postavljeno jamo vendar pa ga tam ni čakalo nič drugega kakor smrt v objemu lakote in mraza.
Čas je počasi, a vendarle vztrajno izgubjal na pomenu. V oblačnem vremenu, ko se ni dalo orientirati s pomočjo neba, je bilo pomembno zgolj to koliko si imel na voljo razpoložljive energije. In ob hladu, ki se je stopnjeval z vsakim dvignjenim metrom, je le ta izginjala hitreje kakor vrčki piva v škratjih ustih. Pot je postajala zmeraj ožja in bolj zasnežena, prav tako pa niso bile več redke skale, ki jih je gora vrgla trmastemu bojevniku pred nos.Bobnanje, ki je oznanjalo kotaljenje nove pošiljke, je odzvanjalo v mrzlih ušesih kakor zlobni smeh, ki ti ubija počasi še zadnje košče upanja, ki se trudijo zanetiti novi plamen volje v srcu. Kakor, da ni bilo že zadosti težav, se je pričenjalo Tronirju zmeraj bolj megliti pred očmi. O ne, ne bom kar tako zmrznil! Bes ga je pogrel zgolj za nekaj trenutkov, nakar se je vrnilo zaskrbljujoče stanje. Naj se je še tako poskušal boriti se je skriti sovražnik zmeraj prej ali slej vrnil nazaj ter ga mamil v večni spanec, ki bi ga odrešil vseh skrbi tega zemljskega življenja. Ravno preden so se mu oči zaprle in se je glava povesnila, se mu je zazdelo, da je v daljavi skozi padajoče snežinke ugledal nekakšno luč, ki je bila z vsakim premikom kopita vztrajnga kozla bližje.

Nasledna stvar, ki se jo je zavedal, je bila toplota, ki ga je tako lepo božala s strani. Sunkovito je razpl oči in prekrižal pogled s škratom čigar vrada je bila tako zelo dolga, da jo je bil primoran vreči čez ramena. "A, torej se je naš neznani prišlek končno le prebudil." Prijazne besede so zmedle pravkar prebujenega borca. Prišlek? Po korakih se je vrnil spomin, da je končno vendarle dognal, da ne gre za kakšne sanje ali pa svet po smrti. Končno je vendarle našel iskane škrate! "To!" je kriknil in se dvignil, da je starec komaj našel dovolj moči, da se je pravočasno umaknil. Tedaj pa so se njegove oči srečale že s povsem novim parom zrkel, ki niso tako zelo toplo kakor prejšnje strmele vanj. Zraven ležišča je stal oziroma čakal namreč še nekdo, ki je s sekiro, pripeto za pasom, izdajal svoj vojaški status. "Počasi, počasi veseljak." ga je ogovoril moški glas. "To je naš zmeraj resni poveljnik Alvor, moje ime pa je Dochtúir." Glas s strani je predstavil dvojico, da je tako edini neznanec v sobici ostajal prebujeni prišlek. "In kdo si ti? Kateremu klanu pripadaš?" Vojščaka sta se še zmeraj prebadala s pogledi, da si skorajda lahko videl iskre, ki so se kresale med njima. "Moje ime je Tronir ..." je začel počasi. "... in ne pripadam nikakršnemu klanu. Prihajam iz južnega kraljestva semkaj pa sem prišel, da poiščem vas, ki ste ostali na severu." Napetost v zraku bi lahko razrezali z nenabrušenim rezilom, tako zelo jo je bilo moč čutiti. "Južni škratje." je ponovil besede Alvor kakor, da ne verjame povsem slišanemu. "Misliš, da bi lahko šlo za začetek prerokbe?" Ni se menil za vstalega temveč je vprašanje direktno naslovil na očitnega zdravilca. "Ne vem. Časovno bi že ustrezalo pa tudi glede na probleme bi lahko dejali, da bo kar držalo." Novo podeljena nevidnost ni pustolovcu prav nič odgovarjala kakor to, da ni imel pri sebi svojega imetja temveč je bil oblečen v neka druga, še nikoli videna obačila. Svojo nejevoljo je z glasnim pokašljevanjem in besednim protestiranjem tudi jasno izrazil. "In kdaj lahko dobim nazaj svoje reči? Prav nič ne maram biti ločen od imetja prav tako pa me zanima kako je z mojo bojno kozo?" Skorajda je že mislil, da bo moral ponovno zastaviti vprašanje, tokrat glasneje, ko se je poveljnik vendarle predramil iz misli in mu povedal kako naprej. "Takoj, ko opravimo s pogovorom, jih dobiš nazaj. Tisto svojo trmasto žival pa boš prav tako lahko videl tedaj." In že se je glava spet obrnila strani, proti starcu. "Pojdi in privedi kraljevega namestnika." Že se je tako Tronir znašel sam v sobici z nepoznanim škratom ter vprašanji na katera mu ni bilo odgovorjeno kakor bi si želel. Še.
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Nordijski varuh   Ned 20 Jan 2013 - 21:33

Sekunde, minute, ura. Čas je tekel, dvojica pa se je še kar pogovarjala v sobi kamor je bil najdeni škrat pripeljan. Povejnik in zdravnik sta čakala pred vrati, pripravljena na morebitne klice na pomoč ali na vabilo, da naj se ponovno pridružita. Sem ter tja se je izza vrat zaslišala kakšna glasneje izrečena beseda, ki pa sama po sebi ni kaj veliko pomenila. "Koliko časa misliš, da bo še trajalo tole?" Poveljnikova čelo se je njegovo čelo rahlo nagrbančilo. Videlo se je, da bi bil veliko raje drugje kakor pa, da je bil prisiljen stati tukaj, čakajoč kdo ve koliko časa že in koliko časa še. Vendar pa so se vrata odprla še preden bi lahko ogovorjeni odgovoril. Skoznje je prikorakal dvojica sestavljena iz že dobro poznanega škrata in sogovorca, odetega v bogat ter debel plašč, ki je razkrival višji stan. Roke so objemale ramena in nasmeh je preplavil ušesa poleg svetlobe, ki jo je metala razsvetljava v sobici. "Ja, se bom potrudil in prišel na vrček. Da vidimo, če znate res piti tako zelo dobro kakor opisujete." Tronirjev sogovorec je bil očitno židane volje kar je pomenilo, da so se pogovori zasukali v dobri smeri. Alvor je ob prihodu nadrejenega salutiral med tem, ko je stari Dochtúir zgolj prikimal v znak spoštovanja. "Vaši ukazi gospod?" je bojevnik povprašal po nadaljnih navodilih. Roke so se odstranile z ramen in spet je sproščenost zamenjala formalnost čeravno je bilo še zmeraj mogoče opaziti kotičke ust, ki so se še zmeraj vihali v nasmešek. "Najprej vrnite našemu gostu opremo. Ni naš sovražnik torej ne vem zakaj si ne bi zaslužil imeti pri sebi svoje imovine. Kot naslednjo pa zberite lokalne veljake v sejni dvorani ter pripravite dvojico selov, ki bosta prisostvovala srečanju ter se nato pri priči odpravila na pot. Nekaj besed bom namreč imel za spregovoriti." Brez nadaljnega omahovanja je tedaj namestnik stopil naprej in stran, hiteč po lastnih opravkih, ki so se imeli še zgoditi preden bi se lahko zaukazano zgodilo.

Mogočni stebri, bogato okrašeni z zakladi iz globočin gora, so podpirali strop, ki se je okrešen s freskami razpostiral nad glavami že sedečih mož bujnih brad. Vsi stoli, še celo dodatni na koncu omizja, so bili že zasedeni. Pomembneži so si namreč pač morali privoščiti malo zamujanja, da so poudarili svojo vlogo v celotnem dogajanju. Ko so se mogoče duri razprle je marsikateri stražar, ki je stal v kotih sobane, trznil ter postavil noge bolj skupaj. Pred zamudnikom je hodila dvojica vojakov, bogato okrašenih oklepov, ki so oznanjali, da pripadati elitni četi, ki je bila zadolžena za varovanje samega kralja ter njemu najbližjih ljudi. Vsi veljaki, od najmanj pomembnih pa do tistih, ki so imeli že skoraj takšno moč kakor sam kraljevi namestnik, so vstali. Prav vsakega izmed njih je zanimalo zakaj so bili sklicani in katera izmed lastnih vohunskih ptic je imela prav pri svojih govoricah. "Sedite prijatelji." Kakor na ukaz so se zadnjice spustile na dlako, ki je prekrivala sedišča ter dajala potrebno udobnost razvajenim ritim. "Tukaj sem vas zbral iz enega samega razloga." je začel svoj govor najpomembnejši med pomembnimi v prostoru. "Razlog je tale škrat tukaj." Pri tem je z razprto dlanjo pokazal na Tronirja ter dal vsem vedeti, da bo ta neznanec še močno popestril vsakodnevno dogajanje. "Je namreč eden izmed nas, a obenem ni član naše družbe. Kaj govoričiš se morda sprašujete med tem, ko si greste s prsti skozi vaše brade? Naj vam objasnim. On, ki je poznan kakor Tronir, je namreč eden izmed tistih, ki so se toliko zim nazaj ločili od nas in odpravili južno." Momljanje je zavrelo skozi vrste sedečih, da je moral glavni govorec kar dvakrat močno udariti po omizju, da je ponovno vzpostavil tišino. "Ja, prav ste me razumeli. Vendar pa ne bom sam več uporabljal nepotrebnih besed temveč naj nam Tronir sam kaj več pove." Vsedel se je in pomignil novemu prijatelju, da je sedaj on na vrsti. Da je od njegovih prihajajočih besed odvisno kako se bo situacija odvijala. Skupaj s svojim oklepom in sekiro, ki je bila zataknjena ob njegov bok, se je neznanec med znani dvignil. "Pozdravljeni še v mojem imenu in imenu južnega kraljestva. Dejstev, ki so bila že ponovljena, ne bom več ponavljal temveč bom prišel kar direktno na stvar. Na jugu razsaja vojna, ki dobesedno sproti piše zgodovino. Škratje smo močni, o tem ni dvoma. Vendar pa niti sami ne moremo nič proti plazu, ki se zruši nad nas temveč lahko zgolj upamo, da jo kar se da najbolje odnesemo. V bitki, eni izmed največjih mojega časa kar sem ga preživel do sedaj, smo bili preplavljeni in poraženi. Možje so zraven mene umirali častne smrti, da lahko sedaj na drugem svetu s ponosom pijejo iz čaš skupaj z bogovi. Rodovi so tedaj izumirali na tistem bojnem polju, očetje so umirali skupaj s sinovi. Naše vrste so bile tako zelo oslabljene, da preostale vojske tako rekoč ni več mogoče poimenovati kakor vojske. Prej kakor milica. Naš padec pa so izkoristili roparji, ničvredneži, ki so nas čakali doma in nas do konca potolkli, da ni ostalo nič od ničesar. Vsakdo je ostal prepuščen samemu sebi." Zaustavil se je, da si je obliznil suhe ustnice preden je prešel na pogavlitni razlog svojega govora. "Nekateri so se vdali kruti usodi, spet drugi so umrli, ko so branili svoje domove pred iztrebki družbe. Sam pa sem odšel na sever, ker sem vedel, da čeravno nihče ni verjel v to, da ste nekej tukaj vi. Vi, čigar stari dedi so moji stari dedi. Sem sem prišel čeravno nisem imel nobenega oprijemljivega dokaza o tem, da sploh ste tukaj. In bogovi so mi naklonili to srečo, da sem vas našel. Našel, da vas prosim za pomoč. Potrebujem nove može, nove družine, nove rodove, ki bodo branili južno kraljestvo. Potrebujemo škrate in škratinje, ki bi se bili pripravljeni podati ponovno kakor njihovi predniki na jug, v iskanju neznane sreče. Potrebujemo vas." V tišini se je vsedel in vrnil dano besedo kraljevemu namestniku. Le ta ni takoj pograbil priložnosti. Besede so tako pridobivale na teži, ko so se vtisnjevale v spomin. "Slišali ste ga. Ponesite torej novice, da se išče imigrante, ki bi bili pripravljeni zaživeti na novo na jugu, med svoje ljudi. Sela, ponesita te novice še v preostale postojanke in poskrbita, da vsi zvedo za to." Sporočevalca sta pokimala v znak razumevanja in se že zagnala skozi vhod, da bi kar se da hitro izpolnila zadano nalogo. Namestnik pa se je obrnil k Tronirju in spregovoril še z njim nekaj besed kakor, da bi ne bi bilo veljakov. No, saj teh nekako tudi ni bilo kajti že so, med seboj ali sami, glodali vrženo kost. "Pojdi nazaj na jug in nas čakaj. Prišli bomo, slej ali prej. Imej upanje." S tem je bilo sklicane seje konec.

((odšel na pot in prispel čez nekaj časa semkaj))
Nazaj na vrh Go down
Morskow
Džin
Džin
avatar

Male Prispevkov : 920
Starost : 20
Lokacija : Čvek
Registracija : 12/02/2011

Statistika
Status: Vajenec
Denar: 11.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Nordijski varuh   Pet 1 Feb 2013 - 22:39

Stopil je korak naprej. Nato se je premislil in ozrl. Zazrl se je v Arbeah. Na njenem obrazu je videl pogum, a vendarle je bilo več kot očitno, da se je bala dežel, v katerih so bili. Pogum, ki jo je spremljal, je vse bolj prekrivala zamišljenost in skrb. Kako ga ne bi? Morskow je čutil, da mu dežele ne spreminjajo le telesnih sposobnosti, temveč se njegovemu potovanju prilagaja tudi njegov značaj, ki je bil čedalje bolj mrk in resen. Sploh mu ni bilo več do smeha, čeprav se je potrudil, da bi ostal čim boljše volje, mu to ni ravno najbolje uspevalo. Čutil je, kako ga je smrt grizljala za vrat, vedel je, da se lahko samo počasi pomika naprej proti cilju, za katerega ni vedel, ali ga čaka že naslednji dan, čez kak teden, ali, najverjetneje ... sploh nikoli. Vedel je, da upanje vedno umre zadnje, a on je obupal že zdavnaj. Pravzaprav mu je postalo čisto vseeno, kaj se zgodi, saj je bil že tako blizu smrti, da je na trenutke začel razmišljati, da bi se kar ulegel na tla in zaspal. Za vedno. Vsak kanček zraka, ki ga je vdihnil, mu je trgal grlo, vsak korak, ki ga je naredil, je bil kot udarec s sekiro ob njegovo koleno. Bolj, kot je opazoval Arbeah, bolj ga je presenečalo, kako to, da še ni podlegla mrazu. Moral je priznati, da je bila džininja v vsakem primeru močna in njen zagon je močno občudoval. Imela je še tisti delček energije, ki je njemu zmanjkoval. Nekako je čutil, da je bolje prenašala mraz od njega, čeprav ni mogel biti popolnoma prepričan. Pomislil je na vse živalske kože, ki jih je imel okoli sebe, bil je veliko bolje oblečen od nje, pa vseeno se mu je mraz zažiral globoko v kosti.

Zapihal je lahen vetrič in mu odpihnil fes z glave. Nekaj mu je priletelo v oko in v navalu besa se je sklonil ter pobral fes. Pogledal je pokrivalo in ga začel obračati okoli. Nenadoma ga je zasovražil, ni mogel več prenesti pogleda nanj. Najprej ga je hotel vreči stran, nato pa je globoko vdihnil in ga zgazil med svojo opremo. Tisti trenutek je zatipal za majhno stekleničko. Pomislil je, kaj je tam notri, nato pa se je spomnil, da je s seboj predvsem za spomin prinesel nekakšen doma narejen napoj iz zelišč, ki mu ga je pred mnogo leti podaril prijatelj. Spomnil se je na njegove besede, tedaj mu je povedal, da ga bo ta napoj ogrel, če bo potreboval toploto, in mu povrnil nekaj energije v skrajnih primerih. Nekaj časa si je ogledoval stekleničko in se trudil, da od utrujenosti ne bi zaprl oči, nato pa jo je odmašil in njeno vsebino zlil po grlu. Bilo je je ravno dovolj za eno osebo in val vročine, ki mu je preplavil telo, mu je za eno sekundo povrnil upanje, da bo morda preživel še kak dan ali dva. Val energije ga je prisilil, da je začel skorajda teči naprej, dokler se ni po nekaj korakih ustavil in patetično zarežal.

Spremljala ga je cela skupina ljudi, pa vendarle se je počutil tako sam ...

Tišina je preplavila pokrajino. Videl je, kako se je oddaljil od Arbeah in nenadoma začel ignorirati vse zvoke okoli njega. Pogledal je v zrak in nato zaprl oči, se poskušal izolirati od okolice in se zapreti vase. Hotel je malo miru in to se mu je tisti trenutek zdel najboljši način, da ga dobi. Nenadoma ga je zopet začelo zebsti. Napoj je zelo hitro popustil, energija, ki mu jo je dal, je bila le trenutna in ne dovolj velika, da bi mu znova pognala kri po žilah. V jezi je zarenčal in z nogo precej nespametno zadel v tla, kot bi jih hotel spraviti stran od sebe. Vedel je, da je bilo to potovanje napaka, vedel je, da ni več poti nazaj. Izgubljeni so bili sredi neznanega in to mu ni vlivalo niti najmanjšega upanja. Naprej. Na sever! je pomislil. Pha! Kam na sever? Ali sploh kdo ve, kaj točno nas v teh deželah čaka? Vedel je, da so se na odpravo podali zaradi upanja, a zdelo se mu je, da je bilo upanje tisti trenutek več ali manj nesmiselno. Ponovno je odprl oči in zaslepila ga je sončna svetloba, ki jo je bilo, ironično, na severu za pričujoč mraz skoraj malo preveč. Globoko je vdihnil in se sprehodil nazaj do Arbeah. Tisti trenutek, ko jo je zagledal, se je v njem prebudila neka nova volja, nov zagon. Sedel je poleg nje in, kakor ona, gledal naprej, a sedaj je uvidel, kaj mu džininja pomeni. Nenadoma je ugotovil, da ima še nekaj volje do življenja. Odvezal je platneno vrečo s potrebščinami, ven vzel nekaj južnjaške hrane ter še njej ponudil en kos. Medtem ko je žvečil nekaj podobnega kruhu, jo je malce opazoval. Spregovoril ni več niti besede, saj ni vedel, kaj naj reče, a v resnici se je z njo zelo želel pogovarjati. Kljub temu se mu to ni zdel pravi čas za pogovor, saj so bili tik pred tem, da bi se odpravili naprej, Morskow pa je komaj dihal, kaj šele govoril. Nejevoljno se je vrnil k svojim mislim in poskušal ne skrbeti zaradi mraza, ki ga je ubijal.

Desno nogo je položil naprej. Nato je s težko muko dvignil levo in jo z olajšanjem spustil na tla. Tako ne bo šlo, je vedel. Potrebujem počitek. A vendarle je stopal naprej, saj je vedel, da bi bil zanj počitek najverjetneje konec. Pomislil je na to, kako dolgo je prej zdržal ves ta mraz in kako hitro se mu je sedaj predal, mu pustil, da ga začne ubijati in mučiti v tem iskanju odrešitve. Že davno tega je ugotovil, da bo umrl, saj ni imel dovolj živeža niti energije, da bi se, tudi če bi našli, kar iščejo, varno odpravil domov. Njegovo edino upanje je bilo, da res kmalu naletijo na nekoga, ki bi jim bil pripravljen odstopiti nekaj malega za varno pot nazaj, jih ogreti in ponovno opremiti, pa tudi sicer je dvomil, da bi to, kar je doživel, preživel še enkrat. Umiril je svoje dihanje in stopil še korak naprej, bil je tik pred Arbeah, ki jo je tudi že precej načenjal mraz. Zastokal je, ko je skoraj padel na neki skali, ki ga je zahrbtno čakala na tleh, nato pa ga je prešinilo, da bi pogledal navzdol.

Dolina z gejzirji je bila počasi za njimi. Enolična puščava, ki ga je popolnoma izmučila, je bila premagana. Vsaj nekaj mu je vlivalo pogum in upanje poleg Arbeah, to je bila misel na to, da bo morda naslednja pokrajina, po kateri bodo hodili, kaj bolj prijazna in manj mrzla. Ko je pogledal proti vršacom, ki so se vzpenjali nad njimi, mu je to upanje malce usahnilo. Ponovno je pomislil, v kako brezupnem položaju je, a misel je zavrnil z ugotovitvijo, da tako ali tako ne more iti drugam kot naprej. Dejstvo, da se je že prepustil v usodo, mu je začuda zbujala še malo upanja, morda ravno toliko, da še ni popolnoma omagal. Kozja stezica, po kateri so se vzpenjali, je bil očitno edini način, da so prispeli, kamor so hoteli. Druga možnost je bila seveda, da bi gore obšli, a to bi jim zagotovo vzelo preveč dragocenega časa in energije. Zato je bila edina pot gor. Džin se je nasmehnil, saj je vedel, da običajno tisto, kar gre gor, naposled pride tudi dol, torej bo njihova pot po vzponu malo manj naporna.

Megla, skozi katero so stopali, jim je malce zameglila vidno polje, a kljub temu to ni bila neznosna megla, skozi katero ne bi bilo moč videti. Bolj so ga skrbele snežinke, ki so začele padati na njih. Ni jih bilo veliko, kar ga je skrbelo, je bilo to, da začne sneg padati močno. Nenadoma se je spotaknil ob nek kamen in pristal na trebuhu. »Uuuf,« je izdavil, nato pa se je poskušal pobrati. Zaprepadeno je gledal naprej, ko je zdrsnil dol, na veliko srečo se mu je uspelo ujeti za kamen, ki je štrlel ven na robu poti. Iztegnil je roko in zadnji trenutek pograbil fes, ki mu je padel iz vreče. Skoraj je izpustil skalo, ki se je je držal, a nekako mu je uspelo ujeti oprijemališče še z drugo roko. Žalostno je gledal, kako so njegovi zavojčki s hrano, ki jih sicer ni bilo več veliko, izginjali v megli, nato pa se je pognal navzgor, vstal in opotekel. Pogledal je v fes in videl, da mu je komaj uspelo rešiti dva zavojčka, zahvaljujoč njegovi obliki in trdnosti. Morda bo dovolj še za kak dan … Morda za dva … je pomislil. V normalnih okoliščinah bi izgubil vse upanje, a tega že tako ali tako ni več imel. Hitro se je pognal naprej, da bi ujel skupinico, ki v čedalje gostejši očitno njegovega padca ni niti opazila.

Nenadoma so se padavine okrepile in opazil je, da je megla gostejša. Panično je stekel naprej v strahu, da bi svojo skupinico izgubil, a nikjer ni bilo niti sledu o njih. Pogledal je na tla in ni videl stopinj. Srce mu je začelo biti hitreje, na ves glas je zakričal ime edine osebe v odpravi, ki jo je poznal. »Arbeah!« Ni bilo odgovora, le šumenje vetra. »Aaarbeaaaaah!!!« Prekleto! Kako je to mogoče?

Nenadoma je ugotovil, da sploh ne čuti več mraza. Neka čudna toplina ga je prepričala, da je hodil naprej kot hipnotiziran. Zmedeno je pogledal naokrog in od megle ni videl več ničesar, po nekem čudnem naključju pa so njegove noge poznale pravo pot. Bilo je, kot da bi že neštetokrat hodil po tej poti in poznal vsak sleherni kamenček, čeprav bi prisegel, da na tej poti ni bil še nikdar prej. »Ne obupaj,« mu je nenadoma rekel nek glas, ki ga ni slišal nikdar prej. Urno se je ozrl naokoli, a videl ni nikogar. »Cilj je bliže, kot si misliš. Še malo in tvoja pot se bo končala. Dobro veš, da ti to zmoreš, zdrži, dokler lahko.« Nenadoma je obstal. »Kdo je to?« je zakričal. »Pokaži se!«

»Nikogar ni,« je odgovoril glas. »Le ti si tu, čisto sam in izgubljen. A ne boš več dolgo, samo sledi poti. Pojdi naprej. Našel boš ostale. Prišel boš na cilj.« Nenadoma je začutil, kako se ga je zopet trdno oklenil mraz. Megla se je še bolj zgostila in zapihal je veter, da je njegov obraz zasul sneg. Izgubil je ravnotežje in se prevrnil na hrbet. Obležal je na tleh, ni hotel več vstajati, za kaj takega je bil preutrujen. Vedel je, da je dočakal svoj konec. Ne morem več … je še pomislil. Za kratek hip se mu je zazdelo, da se je megla izoblikovala v neko skrivnostno postavo. Nisem sam ... je pomislil. Kaj se dogaja? Ali sanjam? Za trenutek je pomislil, da ima morda privide, ampak kako bi to razložilo to, da je v megli znal hoditi naprej? Pomislil je še, da je posredi nekakšna čarovnija, a tudi to se mu je zdelo malo verjetno. Ampak ... Kaj bi potem še lahko bilo? V megli je sedaj že jasno razločil postavo, ki se je premikala proti njemu. Komaj je še držal odprte oči, ko se je sklonila nadenj in za trenutek se mu je privid zazdel znan. Naposled je zaprl oči in se prepustil usodi.

Kje sem? je pomislil, ko se je zbudil. Megle ni bilo več, oblake je pregnalo sonce, kljub vsemu temu pa je bilo še vedno mrzlo. Pomislil je na svojo zadnjo izkušnjo, ni vedel, ali so od nje minile minute, ure ali celo dnevi. Edino, kar je vedel, je bilo to, da je še vedno tako izmučen kot prej, a tokrat je zaradi čudnega srečanja zopet pridobil nekaj volje. Samo sledi poti. Hmm … je pomislil in vstal. Poskušal se je orientirati, nato pa je opazil, da pravzaprav stoji skoraj tik pod vrhom najvišje gore naokoli. Kako sem prišel sem? Na eni strani je bila megla malo redkejša in tam je opazil iglasti gozd. Bil je dokaj gost, prav nasprotno od puste doline na drugi strani gorske verige, po sredini pa se je spuščala reka s strmimi brzicami. Sam gozd je rasel na pobočju, malo ga je spominjal na tajgo, po kateri so hodili prej, pa vendar se mu je zdel drugačen, malo bolj poln življenja. Ko je pobliže pogledal, je videl, da je bilo okoli reke nekaj manjših in večjih jezer, med njimi pa je potekala tudi prijetna potka, verjetno ustvarjena naravno. Ob jezerih je bilo nekaj slapov, tako da je vse skupaj izgledalo kot več nivojev padajoče vode. Pokrajina je bila videti živa, skoraj preveč živa za mraz, v katerem se je nahajala.»Ha!« je vzkliknil. Končno pokrajina, ki je malo raznolika in ni tako pusta kot tole na drugi strani. Ko je natančneje pogledal, je nedaleč opazil neko skupinico popotnikov, ki so se namenili v tisto smer. Na obrazu se mu je izrisal nasmešek, vedel je, da so to njegovi sopotniki, menil je, da jih bo dohitel v nekaj minutah, če se bo malo namučil. Začel je hoditi, skoraj teči, kljub mrazu, ki ga je glodal, je sedaj imel toliko novega zagona, da ga je v bistvu skoraj popolnoma odmislil. »Ne bom,« je odgovoril neznanemu telesu iz megle, ki ga je videl poprej, »Ne bom obupal!«
Nazaj na vrh Go down
Morskow
Džin
Džin
avatar

Male Prispevkov : 920
Starost : 20
Lokacija : Čvek
Registracija : 12/02/2011

Statistika
Status: Vajenec
Denar: 11.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Nordijski varuh   Sob 23 Feb 2013 - 17:18

[Morda malo zmeden post, ampak v njem na nek način odgovarjam Arbeah na post v Dolini z gejzirji.]

"Hm," je bilo vse, kar mu je uspelo izdaviti, ko se je približal skupinici. Mrzlično je iskal Arbeah, drugi ga niti niso zanimali, zanimivo pa se mu je zdelo, da ni nikjer več videl škrata, s katerim sta se pred nekaj časa malce sprla. Misel na njega je opustil in naposled zagledal džininjo ter brez pomislekov stekel k njej. Pogledal jo je in na njegovem obrazu se je zarisal bežen nasmešek. Spomnil se je na vzpodbudne besede, ki mu jih je prej govorila, in pomislil je, da so mu morda te vlile dovolj upanja, da je lahko nadaljeval pot. Kar se mu je zgodilo na gorskem prelazu, se mu je zdelo izjemno čudno, a poskusil je odmisliti dogodek, saj bi zapravil nepotrebno energijo z razmišljanjem o trenutno nerazložljivem. Odločil se je, da bo džininji zaenkrat zamolčal, kaj se mu je zgodilo, a vedel je, da ji bo enkrat povedal, le ni bil še prepričan, kdaj. Spomnil se je njenega poljuba na lice in še tedaj mu je ostalo v spominu, kako ga je takrat prevzela neka nenavadna toplina.

"Prav si imela," ji je pritrdil. "Res nima smisla v tem, da obupamo. Tudi, če je cilj še tako daleč, ne smemo izgubiti upanja." Nasmehnil se je. Še sam ni vedel, kaj točno je povzročilo takšno spremembo v njegovem razmišljanju, a nato je pomislil na prikazen, ki se mu je pojavila. Pomislil je, da je bila nekako podobna Arbeah in takrat se mu je v glavi zastavilo vprašanje, kaj se mu je v resnici zgodilo. Vsekakor je bilo res, da je bila Arbeah tista, ki mu je vlivala up in pomislil je, da so se verjetno njegove misli na nek način poigravale z njim. Vnovič se je uprl skušnjavi, da bi razmislil o tem, kaj bi lahko dejansko povzročilo njegov privid, saj je vedel, da na to ne bo našel odgovora, vsaj v bližnji prihodnosti ne. "Nekaj mi pravi, da nimamo več veliko poti pred seboj," je dejal Arbeah. "Ne vem, kaj, a prevzel me je tak občutek. Zdi se mi, da smo sedaj nekako prebrodili najhujše in tudi narava postaja vedno bolj prijazna. Tudi mraz se mi ne zdi več tako bodeč, čeprav je to morda le moja reakcija na malo udobnejše podnebje kot ..." Obrnil se je in pokazal na najvišji vrh. "... tam gori." Pomislil je, da je morda njegov fes še čist in odprl torbo. Našel ga je, na njegovo veselje ni bil preveč zmečkan, in si ga poveznil na glavo. Takoj je ugotovil, da se počuti malo bolje kot prej.

"Veš, Arbeah ..." Končno ga je prešinilo, da bi ji povedal o svojem prividu. "Zanima me, kam sem zataval prej. Koliko časa me ni bilo? Nekaj minut, ur, morda celo kak dan? Vem, da se ne sliši ravno resnično, ampak kaj pa veš, glede na to, kaj vse smo že dali skozi, je mogoče marsikaj ... Imel sem privid. Najprej mi je zdrsnilo, potem pa sem se nekako pobral, a vas že ni bilo več. Iskal sem vas in objela me je megla, pa vendar sem hodil naprej, vedno bolj proti vrhu ... dokler nisem opazil nekakšne čudne postave, ki se je približevala v megli. Dokaj dvomim, da je bila resnična, po vsej verjetnosti je bila le plod moje domišljije, privid, igra mojih misli ..." Odkašljal se je. "Morda pa je pri tem imela vseeno kaj prstov vmes tudi magija, a močno dvomim, saj ne vem, kdo bi jo nad menoj izvajal. Daleč naokoli ne vidim žive duše poleg vas, če pa kje vendarle je kdo, pa dvomim, da bi prav meni posvetil toliko pozornosti. No, kaj sem govoril ... ta postava mi je začela govoriti, da naj ne obupam, da je naš cilj blizu. Ne vem, zakaj, ampak nekako mi je prebudila novo upanje, čeprav dvomim, da je bila res kaj več kot igra moje domišljije in izčrpanosti skupaj." Pomislil je. "Morda pa ti kaj več veš o tem, kaj bi lahko to, kar se mi je zgodilo, bilo? A se strinjaš z mano?" Položil je roko na njeno ramo. "Hvala za vse, Arbeah. Hvala, ker me spodbujaš."
Nazaj na vrh Go down
Armadal
Admin
Admin
avatar

Male Prispevkov : 7678
Starost : 22
Lokacija : Toasting in the summer sun.^^
Geslo : Scream, scream, like you would if I ravished your body.
Registracija : 02/02/2009

Statistika
Status: Morilec
Denar: 113.919

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Nordijski varuh   Pon 25 Feb 2013 - 17:42

Kljub temu, da je pogovor med popotniki postopoma zamiral, tem bolj kakor je postajalo mrzlo in negostoljubno, ste vztrajali dalje. Teren je bil mrzel, zemlja stara, trda, neizprosna, a vendarle ste potiskali naprej. Tisti, ki ste ohranili notranji ogenj, ste kratke, bledikave dneve skorajda brez sončave polnili z redkimi besedami spodbude in medsebojnega spoznavanja, da ne bi še sami zapadli v otrplost tišine, ki je vse bolj prevzemala vašo skupinico. No, saj ni nihče nikdar rekel, da bo potovanje na sever lahko, kajne?

Poslednjega forestškega škrata ste uspeli izgubiti nekje na poti, medtem ko je velika množica vaših sodrugov jela bolj in bolj zaostajati in vas je dohitevala šele dolgo potem, ko je mrak že ogrnil deželo s svojim žametnim plaščem in je bila edina gostoljubna stvar v celotni opusteli pokrajini le samoten prasketajoč taborni ogenj, ki je migetal med debelimi debli premnogih dreves. Arbeah, Morskow in nekaj ostalih ste se vse bolj spraševali, če vaših sopotnikov morda ne daje domotožje, ali – še huje – jim je severnjaški mraz uspel zlesti do kosti in jim ubiti voljo do nadaljevanja. Zaskrbljeno ste opazovali že ostarelega Framlinga, za katerega se vam je vse bolj zdelo, da je morda vendarle prestar za takšno nevarno odpravo; in mlade Erlina, Immer, Tianna, Eirene in Ethlena? Tudi njih kožni ten je vse bolj bledel, a kdo ve, če je bilo to le zaradi pomanjkanja sočnih žarkov in ne zaradi česa veliko nevarnejšega. Prav tako kakor Tornirja ste kmalu opazili, da tudi Saiaron in Lothien ni videti več nikjer in lahko ste samo upali, da so si le premislili; alternativa je bila veliko strašnejša.

A najsi ste se počutili še tako ogrožene pod budnim očesom Nordijskega varuha, ki je na vas kakor mravlje strmel s starodavnim, kamenitim očesom iz višav, ste nekako premagali uporno, skorajda smrtonosno strmino in prešli rob vzpetine; in kako ste bili hvaležni za svojo vztrajnost! Pred vami se je odprl veličasten jutranji razgled v redkem jasnem jutru, ko se je prvo zlato sonca jelo prelivati preko širne planjave, na katero se vam je utrnil bežni pogled. Prispeli ste v Velikanovo daljo.


mm, mal škoda da vas je tolko zginlo, ma vas morem usejn pohvalt, tut tiste, ki pišeste mal manj ko bi lahko Wink fajni, pouni posti, velik opisovanja okolice. Wink all in all, ful uredu.^^ kr tko naprej, mogoče sam kak postek več Very Happy
Zdej za naprej bo pa tko, dragi moji! Po dougi in naporni poti ste končno prispeli do koboldskih območij! Smile tko da zdej vas čaka prvi kontakt z neznano raso. Prčakujem douge oziroma usaj kvalitetne poste. Ko boste pisal že po odprtih temah se držte tega kar so pred vami napisal o izgledu pokrajne, ampak več poudarka bi blo seveda prosim na tem, kako dejansko najdete kobolde in kako poteče vaše srečanje. Če bo agresivno al miroljubno je pa čist odvisno od vašga vzajemnega pisanja. Wink js bom tut kobolde opomnla na sodbo, pa se lahko z njimi skoordinirate za srečanje. Smile kr tko naprej!^^

Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Nordijski varuh   

Nazaj na vrh Go down
 
Nordijski varuh
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
RPG Forest :: Neznane dežele :: Sever-
Pojdi na: