Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let :)
 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 Dolina z gejzirji

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 22
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Dolina z gejzirji   Pet 25 Maj 2012 - 18:50

Temni gozdovi tajge so tu v kontrastu z območji sinje beline. Ko stopimo iz mračnega kritja temnih iglastih gozdov, se teren na vrhu pobočja prevesi v dolino, vrezano v visoko planoto in ovenčano z iglastim drevjem, ki se vzpenja na obeh pobočjih. Na sredini doline se nahaja nekaj rjavkastih jezerc, okoli njih pa vijuga ozka rečica in se izliva v jezero ob samem pobočju desnega brega. Iz jezer od časa do časa brizgne voda in doda dolini še večjo nenavadnost. Daleč v daljavi se znova začnejo drevesa, ki pa so za razliko od smrek v tajgi povsem bela in nekoliko bolj razmaknjena. Pozno pomladi se sneg še vedno oprijema dna doline, medtem ko na gladini jezera plavajo zaplate ledu. Poleti je dolina močvirnata, slabo prehodna in posejana z nekaj osamljenimi drevesi brez listja.


Nazadnje urejal/a Leassi Ned 30 Dec 2012 - 18:29; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Morskow
Džin
Džin
avatar

Male Prispevkov : 920
Starost : 20
Lokacija : Čvek
Registracija : 12/02/2011

Statistika
Status: Vajenec
Denar: 11.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dolina z gejzirji   Čet 19 Jul 2012 - 16:16

((Dejmo malo pisat, nehite zabušavat Razz))
((Arbeah, če si še kje tu, sem te ogovoril.))

Spotaknil se je ob kamen in nekako se mu je z rokami uspelo ujeti na tla. Nakremžil se je, ko je začutil iglico, ki ga je pičila v roko, in jo hitro odstranil. Pobral je fes in stekel proti skupinici, ki ji ni bilo posebej mar zanj - imeli so jasen cilj in šli so naprej, proti severu in v neznano. V neznane dežele, ki se jih je džin bal zlasti zaradi mraza, ki jih je grabil že tedaj. Upal je, da pot do tega, kar so iskali, ni bila več dolga, saj ni preveč dobro prenesel mraza, a z dovolj sloji okoli svojega prezeblega telesa je za silo še nekako zdržal. Na sever se je dobro pripravil, saj je vedel, kako hladno bo tam, vsaj mislil si je lahko. Tako daleč na sever še nikdar ni šel in poleg spoznavanja novih ljudi se mu je takšno potovanje zdelo dobro tudi za njegovo radovednost, ki jo je tako potešil.

Med hojo je naletel na nekakšno jezerce, ki je bilo v primerjavi z ostalimi v dolini dokaj čisto. Ustavil se je in z rokama zajel nekaj vode, da bi jo spil. Takoj se je umaknil, saj je bila voda prehladna, naposled pa je vodo ponovno zajel in jo nekaj spil. Počasi mu je zmanjkovalo zaloge, ki jo je imel s seboj, vzel je čutarico in si jo napolnil z mrzlo vodo. Upal je, da se bo segrela, čeprav je v to dvomil. Čutarico si je dal za pašček čisto zraven noge, da so jo greli in pokrivali mnogi sloji oblačil nad njo. Srknil je še en požirek vode, nato pa je sklenil, da mu je dovolj. Odpravil se je naprej in vnovič dohitel skupino, ki se je počasi premikala naprej. Sam je več časa porabil za ogledovanje narave, zato so ga ostali velikokrat prehiteli in je moral teči za njimi. Všeč mu je bilo, da je dolina ravna in je lahko tekel po njej, saj so se v gozdu ves čas le vzpenjali.

Postavil se je ob džininjo. "A misliš, da bomo kmalu prispeli?" Zazrl se je v blatno jezerce, ki je bilo sicer komaj opazno, a je lepo popestrilo pokrajino. Pogled na jezerce ni bil ravno eden izmed najlepših možnih pogledov, a pokrajino je naredil bolj raznoliko. "Nikdar nisem še videl česa takega. Zanimivo, dlje na sever kot greš ..." Zmanjkalo mu je besed. "Pravzaprav ... Zebe me. Ne vem, če je to ravno najbolje za naju, ampak mislim, da bova zdržala." Mislil je seveda pomanjkanje toplote, ki je bila džinom zelo potrebna. Navajeni so bili na toplejše podnebje in sploh jim ni bil všeč sever, na katerem je bilo vedno manj toplo. Pogledal je skupinico, ki je že hodila naprej, nato pa je ves čas gledal džininjo, da ne bi odšla za njimi. "Počakaj malo." Ni vedel, zakaj je to rekel, a zdelo se mu je, da si je želel družbe, bližine nekoga, s komer bi se dobro razumel, zlasti tedaj, na mrzlem severu, kjer si bil sam sebi edini prijatelj, mraz pa tvoj najhujši sovražnik. "Zanima me, zakaj so ta jezera tako blatna, reka pa je proti njim čistejša." Zazrl se je v jezero in s kotičkom očesa še pazil nanjo, da mu ni ušla. "Od kod sploh prihajaš? Kako to, da si se odpravila na to težko potovanje?" V pričakovanju odgovora je opazil, da so se tla pod njima začela tresti in nagonsko se je odmaknil za nekaj korakov, nato pa je iz jezerca izbruhnila voda, ki ga je poškropila po obleki. "Aa!" je vzkliknil. "Super, zdaj sva še mokra." Pogledal je proti skupinici. "Mislim, da bo bolje, če greva, da jih bova dohitela." Sledilo je nekaj trenutkov tišine. "Koliko si stara?" se je zalotil vprašati, preden se je zavedel, da se tega vprašanja običajno ne sprašuje pripadnic mehkejšega spola. "Oprosti. Moj jezik ..." Čeprav se je temu upiral, je zardel. Nato je stekel naprej.
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dolina z gejzirji   Čet 13 Sep 2012 - 20:06

((prišel od tukaj))

Čakal je, čakal in čakal toda besede niso prišle na plano. Očitno so posamezniki v tej skupini potrebovali precej časa za razmislek, kar Tronirju ni bilo niti malo po godu. Škratje niso bili znani kakor rasa bitij katerih meja potrpežljivosti bi se nahajala na nekakšnem visokem nivoju. In tudi ta možicelj ni bil prav nič drugačen. Kakor hitro je začutil, da mu konci kocin v bradi pričenjajo zmrzovat je spodbodel svojo jezdno žival, da se je dvignil bojzni kozel na zadnja kopita. "Če se ne premaknemo bomo pomrli zavoljo hlada!" Rogovi so se sklonili, ko je Ulven stekel naprej ter pustil preostale neodločneže za seboj. Če bi bil pred njimi kakšen sovražnik bi lahko skorajda dejali, da je šlo za brezglavi napad. Vendar pa se je prava temna plat takšne nepotrpežljivosti pokazala šele po tem, ko se je med druščino ter škratom vzpostavila nekakšna razdalja, ki ni bila ravno zanemerljiva. Postava je namreč izginila za zaveso vrele vode, ki je tedaj privrela iz globočin zemlje. Izgledalo je kakor, da je nekakšna magija razprla telo, ki je sedaj krvavelo na vseh koncih. Preden bi lahko kdorkoli karkoli storil zavoljo prepreke je mali mož že izginil iz njihovega vidnega obzorja. In preden se je sam zavedal tega, ko je vrgel pogled preko rame koliko članov odprave mu sledi, je bil že predaleč, da bi prepoznal pot, ki jo je tako urno prepotoval. Niti mučiti se ni pričel s klicanjem saj je predobro vedel, da bi si tako le osušil grlo med tem, ko bi neusmiljeni veter severa odnesel glas kdo ve kam le namenjenim prejemnikom naproti ne.

"Kje za pobritega škrata so ostali?" je zaklel na svoj način, ko je dognal kako zelo neposobni so. Zaostali so. je prišla resnica trenutek za tem v osprednje njegovega uma. Torej sem ostal sam saj ni verjetnosi, da se bomo v neznani pokrajini med vsemi temi potmi našli. Kakor, da bi žival čutila spremenjeno počutje svojega lastnika, se je tek prevesil v korakanje. Kakor duhova izumrlih škratjih bojevnikov je dvojica sledila poti, ki je očitno vodila ven iz doline. Še največ možnosti, da ugleda spet počasneže, je namreč Tronir videl v tem, da se povzpne na višji teren ter se razgleda naokrog. Pa čeravno so ta višji teren pomenili hribi, ki so se prevešali v nevarna pobočja temačnega videza. Pha! Če so predniki lahko živeli tukaj ni sile, ki bi me zaustavila ter osramotila! Hja, moramo pa priznati, da škratje vendarle niso bili zaman znani po svoji trmi.

((sem se odcepil od skupine in odšel po svoje))
Nazaj na vrh Go down
Tronir
Škrat
Škrat
avatar

Male Prispevkov : 5111
Starost : 24
Lokacija : Lahkih nog in težke sekire naokrog
Geslo : Hec mora bit! :D
Registracija : 17/06/2010

Statistika
Status: Vojskovodja
Denar: 10.440

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dolina z gejzirji   Tor 18 Dec 2012 - 16:43

Koza je zagrizeno rinila v strmo pobočje kakor, da je to edina smiselna stvar, ki ji jo je bilo namenjeno narediti v celem življenju. Med tem, ko je žival prenašala fizični napor, je jahač napenjal svoje miselne mišice, ko je premleval svojo nadaljno potovanje. Mar je sploh smisel v tem, da iščem preostale člane skupine? Zgolj energijo bi trošili s takšnim početjem neumorni vetrič pa bo sledove tako ali tako sproti brisal. Ne, raje vložim moči v načrte, ki sem jih imel namen pričeti uresničevati komaj po odkritju neznanih, morebiti inteligentih, bitij severa. Nekje v tej divjini morajo še živeti divji škratje, ki se nekoč niso pridružili sorojakom, prednikom, ki so potovali južneje! Hladna sapica, ki je zavela, ga je predramila iz načrtovanja. Tesneje si je ovil okrog sebe krzno, ki mu je služilo kakor zaščita. Ni namreč želel, da bi se mu hlad prikradel za branike kjer bi ga kakor zahrbtni morilec počasi ubijal dokler ga nebi vsega premraženega sprejel v svoj hladni objem večne tišine in teme. Potegnil je za uzdo, da je umiril zagrizena kopita Ulvena. S pogledom je zaobjel tako pot pred in za seboj kakor okolico, ki se je razpostirala okrog njega. Potka, kdo bi vedel ali je bila ustvarjena naravno ali je bila plod pridnih rok, se je dvigovala višje proti neznanemu. Zasuk nazaj in že ga je čakalo vabilo, da naj se raje vrne v dolino, kjer se je zadrževalo več toplote kakor pa tukaj zgoraj v tej gorski steni. Pogled na stran pa je razgalil bolečo resnico, ki je čakala vsakogar, ki si je drznil stopiti preveč na rob. Ko je uperil pogled proti nebu, kjer je domovala večina božanstev, se je srečal z zidom, ki je grozil, da bo popotnika potisnil proti leteči smrti. Nič kaj optimistično stanje torej. Vendarle pa se malo trmoglavec ni vdal temveč je brez besed spodbodel bojnega kozla naprej po poti. Kakor, da bi ga poskušal odvrniti od napredovanja, je tedaj veter še močneje zapihal in ponesel naokrog grozeče tuljenje, ki je postavljajo pokonci dlake.
Čas. Kako zelo nemerljiv je bil, ko je bila svetloba dneva zavoljo oblačnega neba skorajda enaka svetlobi lune na jasni večer. Čeravno so bili škratje znani po svoji trmi je pričenjal Tronir vendarle počasi dvomiti, da bo s takšnim tempom še dolgo uspešno izzival srečo. Kamenje, ki je tvorilo potko, je postajalo namreč zmeraj bolj drseče zavoljo ledenih razmer, ki so spremljale sneg. Prav tako pa se je veter zgolj jačal namesto, da bi ponjenjal, kar je samo še povečalo nevarnost, da bojevnika odnese v nezaželjeno smer ali mu prileti na glavo kakšna ne preveč trdna skala. A kaj, ko ni bilo dovolj prostora, da bi se obrnil. Še za sestopiti ga skorajda ni bilo dovolj. Sedaj pa si vendarle preveč preizskušal bogove cepec. se je ozmerjal zavoljo lastne neumnosti. Tedaj pa so oči v daljavi ujele spremembo terena. Sprva je mislil, da se mu je zgolj vid zameglil zaradi mraza in je bila slika nepravilna. Vendarle pa je z vsakim korakom spoznaval, da se je naklon poti vendarle pričel umirjati. Le ta se ni sicer razširila vendar pa je bilo tudi to nekaj, kar se je dalo vzeti kakor pozitivno znamenje. Že to je v njem ponovno prižalo plamen upanja, ki je še komajda tlel kakor poslednja žerjavica na zapuščenem ognjišču. Saj bi spodbodel Ulvena v hitrejši tempo vendarle pa bi to tudi pomenilo njegov konec saj bi se s tem dejanjem povečala možnost napačnega in najverjetneje usodnega koraka. Tako je lahko zgolj čakal v sedlu in upal na najboljše. Ki je kaj kmalu tudi prišlo. Kopito je namreč uspešno stopilo na manjšo ploščad, ki je nudila dovolj prostora za sestop z živali. Kakor hitro se je kozel zaustavil se je škrat zasukal. Končno je lahko pod svojimi stopali ponovno začutil trdno kamenje, ki so je bilo kakor ponosnemu predstavniku svoje rase tako zelo pri srcu. Nekje globoko v svojem srcu ali pa morebiti niti ne tako zelo, je namreč ta gora ali to gorovje, zavito v plašč nizkih oblakov, ki so dajali občutek, da gre zgolj za malo višje hribovje, skrivalo srce polno dragocenih rud, ki se jih je dalo na sto in en način obdelovali ter iz njih izdelovati predragocene umetnine. Kakor, da se že tedaj ni dovolj zahvaljeval višji sili, je tedaj ugledal ob strani še manjšo lukno. Skoznjo se sicer odrasel človek ne bi mogel spraviti brez dobre merice težav, vendar pa Tronir ni bil človek. Brez pretiranih problemov je spravil svojo mrlo zadnjico v novo odkritje. Za seboj je potegnil tudi svojo zvesto žival, ki se je sprva obotavljala, nato pa vendarle vdano v usodo sledila svojemu lastniku. Sam prostor se je znotraj povečal iz mišje velikosti, kakršen je bil vhod, v sobico, ki je nudila prepotrebno zavetje pred morilskim vetrom. Vendarle pa pritlikavec ni spustil svoje preže temveč je s tihim ukazom zaukazal sopotniku, da naj obstoji na mestu. Sam je pograbil za ročaj svoje mogoče sekire in orožje potehtal pred seboj.Odmevajoči in izdajalski koraki težkega oklepnika so odmevali od praznih sten, ko je previdnež raziskoval svoje začasno prebivališče. Takšna domovanja so bila namreč nadvse uporabna in nemalokrat se je zgodilo, da so bila že zasedena. K sreči iskalca lastnega rodu to bivališče ni bilo zavzeto, da si je lahko vsaj malo odpočil od pretečih nevarnosti. Stopil je nazaj do na mestu stoječega bitja, z roko pograbil za uzdo in povedel sopotnika globje ter stran od vhoda skozi katerega je še vseeno udarjal hlad. Prav na koncu jame se je vsedel na tla, položil pripomoček za pobijanje zraven sebe in se v sedečem položaju naslonil na hladni zid, ki mu je prijazno ponudil oporo. K svojemu jahaču se je prisonil še Ulven, da bi delil debeli kožuh, ki je zagotavljal toploto. Pod brado se je zarisal rahli nasmešek in oči so se uprle v točko pred seboj. Počasi so se pričele veke zapirati med tem, ko je v ušesih odzvanjal klic gora, ki ga je veter raznašal naokrog. Z vsakim trenutkom, ko je bil Tronir bližje spancu, je bolj razločeval iz tuljenja globoke besede škratov. Pripovedovale so mu zgodbo o rasi, trdni kakor kamen, ki se ni pokorila nikomur in je ostajala zvesta izročilu dvojih očakov, dedov in pradedov ter božanstev, ki so jih varovala pred sovražniki, ki so jim želeli slabega. Trenutek, preden je zaspal, mu je skozi glavo šinil spomin na pripovedovanje kdo ve koga že. ... in kakor je zgledalo prelivanje krvi neskončno tako je zmeraj tlelo upanje. Preko gorja so se odpravili predniki, skozi največjega gorovja kar ga je videlo škratje oko. Prav zadnjemu pobočju, zadnji gori, ki jih je ločevala od južnejših dežel, so nadel ime Nordijski varuh. Kakor je namreč varoval jug pred snegom divjega severa je varoval sever pred zahrbtnim jugom, ki je poskušal vdreti v dežele večnega ledu in belega plašča. On, ki je varoval, je skrival v sebi pot do preživetja in sreče prav tako kakor je lahko nevredneže pahnil v smrt. A ne glede na odločitev je ostalo njegovo skalnato lice zmeraj sivkasto in kamnito, neizprosno kakor dežele za njegovimi mejami. ...

((predlagam novo temo severa Nordijski varuh - gre za prvo, tudi največjo, goro v verigi gorovja, ki ločuje sever in jug ter ohranja raznolikost vremena

Dodal:
se nadaljuje tukaj))
Nazaj na vrh Go down
Arbeah
Džin
Džin
avatar

Female Prispevkov : 61
Starost : 21
Lokacija : {v plamenih}
Geslo : {try to set the night on fire!}
Registracija : 14/01/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 13.250

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dolina z gejzirji   Čet 17 Jan 2013 - 20:04

Zamišljeno je zrla v daljavo in razmišljala o preteklosti. Kobila pod njo je vztrajno premagovala kilometre, Arbeah pa se je bolj malo menila za lepo pokrajino in drseča tla. Toplo zavita v svoja pregrinjala je sanjarila o soncu, ognju, tisti sladki bolečini na jeziku, ko se popariš s čajem z medom. Mraz jo je delal šibko in odtujeno, odsotno in nezbrano. Tako se je zatopila v svoj notranji svet, da je z zunanjim skorajda izgubila stik. Slišala ni nikogar, ki bi jo v tistem času morda ogovoril, čeprav bi ji koristilo nekaj družbe in smeha.

Mraz je pritiskal vedno bolj, iz dneva v dan huje. Ni vedela, kaj ga dela tako hudega: vztrajno bližanje zime, krajšanje dni, njihovo premikanje na sever, vzpenjanje na vedno višje planote ali sprememba vremena? Sedaj so bili dopoldnevi svetli in sončni, vendar na Arbeahino zmedo to mraza ni niti malo ustavilo. Sonca, ki je svetilo tu, ni poznala; bilo je šibko in komaj zadosti, da si je pogrela obraz. Zdelo se ji je, da je ob sončnih dneh mraz le še ostrejši, skozi drevesne krošnje pa zaveje veter, pred katerim so bili sicer v gozdu na srečo precej zaščiteni.

Tako je vsak dan komaj čakali, da je lahko zdrsnila iz kobile in se stisnila k bornemu tabornemu ognju, pustila plamenom, da so polizali njene temne dlani. Pekoča vročina ji je prijala in ji poslala val užitkov po telesu. Prijelo jo je, da bi stopila v ogenj, mu pustila, da bi zajel njeno obleko in lase, se mu dala celo … A tega seveda ni storila, ne, hitro je umaknila dlan nazaj med gube plašča in uživala v čilosti in jasnosti uma, ki jo je zajela za kratek čas po stiku z ognjem.

V enem takšnih večerov je poiskala Morskowa in se odsotno usedla k njemu. Ogenj je bil ta večer nizek in boren, bolj dim kot pravi plamen, kuriva pa so nabrali premalo. Arbeah je vzdihnila in se napol dvignila. Ni bila sicer prepričana, da je njeno telo dovolj toplo za magijo, a vedela je, da jo bo brez ognja pobralo od obupa, odsotnosti in vsesplošnega zavedanja hladu okrog nje, čeprav ga ni čutila. Pokleknila je k plamenu in prislonila svoje dlani k njemu, v zraku sledila njegovi obliki in toploti. In ogenj jo je pozdravil nazaj, jo ljubkoval, kot jo je vedno, grel njeno kožo s pekočimi iskricami pozornosti. Arbeah je zamrmrala nekaj besed, ki so bržkone dajale občutek zapletene magije, ki jo je uporabila, v resnici pa je plamenu le namenila nekaj ljubečih besed. Posodila mu je nekaj svoje toplote, da bi se lahko bolj razširil in hitro začutila, kako ji telo postaja togo, hladno, neodzivno, kako ji prsti trdijo in postajajo modri. A plamen je zaživel, se razširil po celem ognjišču in bušnil prijetno toploto v džinko in njene sopotnike.

Počasi je njeno telo postalo toplo in zaspano, misli pa utrujene, a vendar jasne, kot že dolgo ne. Toplota jo je napolnila z duhovno energijo in srečo, ki se ji je po žilah počasi razlezla po celem telesu. "Hej, Morskow," je počasi začela, njen glas hrapav po celodnevnem molku, "kako zdržiš? Ta mraz ... zažira se vame, dela me otopelo," je priznala. Po nekaj trenutkih tišine se je odkrhala, ko ji je spomin prešinila misel na vprašanje, ki ji ga je zastavil enkrat med potjo. "Prihajam iz vasice, ene preštevilnih džinskih vasic ... Verjetno je precej podobna tvoji," je sklepala, čelo pa se ji je razjasnilo ob misli na vroč puščavski pesek. "Vendar se nisem počutila, kot da spadam tja," je rekla malo trpko in se objela prek kolen. "Džini so bili ... Prijazni in ognjeviti, ampak njihova družba mi je po več kot sto letih začela pošteno presedati," je razkrila svojo starost z drobnim nasmeškom. "Živela sem s prijateljico, s katero mi je bilo vedno težje. Svoje težave je vedno preveč poveličevala, do mojih pa se obnašala, kot jih sploh ne bi bilo. Počasi sem razvila pravo mržnjo do nje ... In tudi vsi ostali so se mi vedno bolj zdeli preveč zadrti, vase zaverovani, celo plehki." Premolknila je in se zazrla v ogenj. "Starejša džinka iz našega plemena je odšla, naveličana nesmrtnosti je odpotovala na sever. O njej so vsi govorili šepetaje, zaničevalno, jaz pa sem občudovala njen pogum. In nekega dne sem vedela, da je to preprosto to. Nisem bila stara, a vedno sem posegala po radikalnih rešitvah. Nisem zamenjala plemena, zamenjala sem življenje. Ni mi žal ... Vsaj zdaj še ne." Obliznila si je ustnice in radovedno ošinila džina poleg nje. Tudi njo je zanimala njegova zgodba, a ni želela naravnost spraševati po njej. Spet se je zazrla v plamene in si na ustnice priklicala polovičen nasmeh.
Nazaj na vrh Go down
Morskow
Džin
Džin
avatar

Male Prispevkov : 920
Starost : 20
Lokacija : Čvek
Registracija : 12/02/2011

Statistika
Status: Vajenec
Denar: 11.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dolina z gejzirji   Sob 19 Jan 2013 - 23:36

"Res je ..." Morskow je pokimal, saj se ni mogel bolj strinjati z džininjo. "Ta mraz nas bo počasi vse ubil. Enega po enega, najprej džine, potem pa še vse ostale ... Menim, da je premrzlo, da bi se na tako odpravo podali tudi najvzdržljivejši med vsemi ... Če se ne spravimo hitro do kogarkoli, ki bi tu morda živel, utegne to biti smrt vseh nas." Nenadoma se je spomnil na to, koliko slojev oblačil ima na sebi. "Na, hočeš tole kožo, ki jo imam na sebi? Morda ti bo kaj olajšala pot na sever." Razkazal ji je vse plasti oblačil, ki jih je imel na sebi. "Poleg vsega, kar imam na sebi, se tudi meni ta mraz že zažira v kosti ... S seboj sem vzel nekaj najbolj vzdržljivih živalskih kož, kar sem jih lahko nabral in si jih nagrebel, pa vseeno začenjam čutiti, kako se me tale mraz loteva. Zebe me, Arbeah, čutim, da kmalu več ne bom sposoben normalne hoje ... Zanima me, kako bi preživel brez vseh teh kož." Pogledal je v zrak. "Če sploh bi ..." je skeptično zaključil misel.

"Na, vzemi še eno. Jaz bom že nekako preživel," ji je s težkim srcem ponudil še eno kožo. "Ne morem te gledati tako slabo oblečene v tem mrazu, zdelo bi se mi zelo sebično, če ti ne bi ponudil nečesa, kar te lahko malce ogreje." Užival je ob ognju, ki je njegovemu telesu vendar dal malo toplote, ki jo je tako potreboval. Poslušal je zgodbo sopotnice, ki se mu je zdela zanimiva, pravzaprav pa je v njej našel veliko vzporednic svoji. "Veš ... jaz sem pravzaprav zapustil svojo vas zaradi želje po tem, da bi izkusil nekaj novega. Meni pravzaprav ni veliko manjkalo v naših deželah, a preprosto sem se naveličal rutine, ki sem jo doživljal praktično ves čas. Vedno sem se spraševal, ali je tam zunaj kaj novega in kaj bi me čakalo, če bi se enkrat podal na sever. Že kot otrok sem se spraševal, kaj je tu v hladnih deželah, kako izgleda neodkriti svet ... Nato sem se počasi odtujil od ostalih. Še vedno sem bil veliko v njihovi družbi, a čedalje manj kot prej. Vedno več časa sem posvečal razmišljanju o samemu sebi, o svetu tam zadaj, o nesmrtnosti, ki bi mi jo zagotavljalo tisto dolgočasno življenje ... Naposled sem ugotovil, da nesmrtnost nima smisla. Živa bitja smo rojena za to, da umremo, in živeti v neki dolgočasni vasici do konca časa ne bi imelo niti najmanjšega smisla. To ne bi bilo življenje, temveč prej životarjenje. Čim sem ugotovil, da raje žrtvujem svojo nesmrtnost za življenje smrtnika, zanimivejše od česar koli, kar bi mi lahko moj rojstni kraj ponudil, sem se odpravil na sever, v dežele ljudi. Tudi zdaj, ko zmrzujem na tej odpravi, mi ni prav nič žal, da sem naredil to drzno potezo. Če bi bil še enkrat pred to odločitvijo, bi se odločil enako.

Strmel je v ogenj, ki je še precej živo gorel. Poleg njih se mu je zdelo, da je bil nekako najbolj živa stvar, ki je poleg njih bila v teh deželah, še gozd se mu je zdel nekako mrtev in strašljiv. "Arbeah ..." Nenadoma se je zavedel, da bosta verjetno resnično umrla, če ne bosta kmalu našla nekega vira toplote. Misel mu je pognala kri po žilah, nato pa je globoko vdihnil in se nekako sprijaznil z usodo. "Čeprav je tu še vedno upanje, se mi vedno bolj dozdeva, da nas bo tale mraz resnično pokončal. In če bom umrl ... Hočem umreti ob nekom, ki bi ga poznal. Nočem umreti sam." Pogledal jo je v oči. "Uživam v tvoji družbi. A bi mi krajšala čas še preostanek te naporne poti?" Če jo bova seveda prehodila do konca, ga je prešinilo. A ob Arbeah je čutil neko toplino, sicer bolj duševno kot telesno, ki ga je ohranjala pri življenju. Bila mu je edina družba, ki jo je imel. In sploh ne slaba.

Pogledal je na sever. Njihovi poti ni bilo videti konca in to je bilo tisto, kar ga je najbolj skrbelo. Bal se je celo, da so to, kar so iskali, prehiteli, in bodo do svojega konca iskali nekaj, za kar sploh ne vejo točno, če sploh obstaja.

Nenadoma se je zavedel, da tudi če prispejo do svojega cilja, verjetno zanje ne bo povratka. Upanje je ostajalo, a žal je bilo to z vsakim prehojenim korakom vedno manjše.
Nazaj na vrh Go down
Arbeah
Džin
Džin
avatar

Female Prispevkov : 61
Starost : 21
Lokacija : {v plamenih}
Geslo : {try to set the night on fire!}
Registracija : 14/01/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 13.250

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dolina z gejzirji   Tor 12 Feb 2013 - 19:12

Presenečeno se je zasmejala, vedra zaradi toplote, ki jo je oddajal ogenj. "Smrt? Ne bodi vendar črnogled," je blago pokarala džina in se zresnila. "Že res, da oba čutiva, da je premrzlo za naju, vendar je to bržkone le razvajenost. Prepričana sem, da lahko vzdrživa še kar nekaj časa, za najine sopotnike pa sploh ne dvomim - saj se skoraj ne pritožujejo," se je rahlo nasmehnila. Poskušala je skriti, da jo je strah, da jo njegove besede skrbijo, pa ne ker bi se bala njihove resničnosti, temveč ker se je bala njihovega vpliva na skupino. Zavedala se je, kako pomembna je volja na takšnih preizkušnjah in koliko težje bo vse skupaj, če bodo vsi skupaj verjeli, da bodo umrli. Zato je bila odločena, da bo optimistična do samega konca in tudi v resnici je verjela svojim besedam. "Našli jih bomo," je tokrat spregovorila glasneje, vsem popotnikom okoli ognja, ne le Morskowu. Njen temni obraz je bil potopljen v sence in ob skrivnostnem nasmehu so se v njenih belih zobeh zalesketali plameni ognja. "Kaj ne čutite, da so ti gozdovi živi, mnogo bolj kot tisti prej? Slutim nekakšno ... toploto življenja pred nami," je tiho razodela skupini in se zagledala v ples plamenov. Seveda ni mogla biti prepričana, da je bilo to res to, kar čuti. Lahko bi bila kriva tudi močna želja po toploti, ki bi se sprevrgla v nekakšne halucinacije, a Arbeah se ni pomišljala uporabiti kakršnokoli spodbudo za Morskowa in ostale, če je bila le smiselna.

Zamišljeno je segla po eni izmed kož, ki ji jo je prepustil Morskow in se mu zahvalila z nasmehom in hitrim poljubom na lice. Arbeah ni bila sebična, a v tej deželi in tem mrazu ni bilo prostora za skromnost in za zavračanje ponudb, tako je čutila. Hvaležno si je nadela oblačilo čez vsa svoja ogrinjala in se veselila nekoliko bistrejših misli zaradi več toplote, ki bo prežemala njeno telo. Vseeno pa je zadržala Morskowovo roko, ko ji je želel podati še eno kožo, prsti so se oklenili zapestja in nalahno ga je potisnila stran. "Obdrži še kaj zase," je toplo rekla, dlan pa se je izmuznila nazaj v topel žep. Objela se je okrog kolen in tiho poslušala njegovo pripoved. "Rojeni za to, da umremo ..." je zamišljeno ponovila, "... dobro povedano." Nasmehnila se je ob njegovih besedah, čeprav je bil nasmeh trpek in žalosten. "Ne boš umrl, Morskow," je zatrdila brez sledu poprejšnje mehkobe v glasu, "prenehaj s tem. Krajšala ti bom čas, samo ne govori, da bomo umrli." Stišala je glas. "Resda sem se odpovedala nesmrtnosti, a ne življenju." Temne obrvi so se za trenutek namrščile, nato pa sprostile in džina je oplazila s prizanesljivejšim pogledom. "Vse bo še v redu." Fant se ji je zdel prijeten, a njegov pesimizem ji je jemal energijo in voljo do ukvarjanja z njim. In v tistem trenutku je čutila, da potrubuje vsako kapljico energije zase.
Nazaj na vrh Go down
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 22
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dolina z gejzirji   Pet 1 Mar 2013 - 16:27

[Sodba vas čaka v temi Nordijski varuh.]
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Dolina z gejzirji   

Nazaj na vrh Go down
 
Dolina z gejzirji
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
RPG Forest :: Neznane dežele :: Sever-
Pojdi na: