Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let :)
 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 Velikanova dalja

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 22
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Velikanova dalja   Pet 4 Maj 2012 - 20:48

Ogromna travnata ravnina, ki jo pokriva rumenkasta presušena trava in majhno grmičevje, tu in tam kakšno majhno drevo, ponavadi breza ali vrba. Slednje rastejo zraven potočkov in majhnih tolmunčkov, ki izhajajo iz trde zemlje in prepredajo celotno planjavo. Ta je sestavljena iz drobnih gričkov in dolinic, velikih hribov ali dolin pa ni. Je zelo samoten kraj, razen redkih zajcev in kakšnih lisic ali ptičev, vendar pa so vsi večji potoki in tolmuni polni rib različnih vrst. Pol leta je pust in negostoljuben kraj, spomladi pa jo v kratkem času prekrije odeja neverjetno lepih cvetočih rastlinic. Poleti je bolj živa kot kadarkoli, saj vročina zvabi kobolde v hladne tolmune. Nihče pa ne ve, kdaj je dobila ime in zakaj. Morda zaradi velikosti? Ali zaradi skrivnostnih velikih kosti, na katere občasno naletiš?


Nazadnje urejal/a Leassi Pet 15 Mar 2013 - 21:22; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Darius
Kobold
Kobold
avatar

Prispevkov : 39
Starost : 22
Registracija : 29/01/2013

Statistika
Status: Berač
Denar: 9.000

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   Sre 30 Jan 2013 - 10:57

Po celonočnem pohodu je Darious le prišel do travnate ravnine, ki nosi ime Velikanova dalja. Že sam pogled nanjo mu je vzradostil srce in začel se je hitreje premikati proti zaledenel potočku ravno sredi le te. Tam je nekaj časa smukal okoli, umikal sneg in pregledoval sledi. Namreč na ušesa mu je prišlo, da raste tukaj ena od redkejših zdravilnih rastlin, znana kot Zeleni trn. Namreč po rastlini naj bi se pretakala snov, ki je sposobna zaceliti brazgotine, če jo primešaš k detelji in žafranu. Tako je križemkražem preiskoval vsak delček doline, ampa na rastlino, ki bi ustrezala opisu Zelenega trna ni našel. Kmalu se je sonce že odkradlo in travnik je osvetljevala le še luna. Čeprav bi lahko nadaljeval iskaje s pomočjo svojega mačjega nočnega vida, je raje odnehal, se usedel in naslonil ob bližnjo brezo, pokril s plaščem, v usta utaknil svojo pipo in jo prižgal. Dolgo je premišljeval in iskal kako idejio, ki bi mu pomagala najti zdravilo za svojo dolgo brazgotino, katera mu je krasila desno roko. Bil jo je že naveličan, dlaka se mu tam ni zaraščala in ob mrazu ga je močno bolela cela roka. Noč je preživel kar stisjen pod brezo in zjutraj je nadaljeval z iskanjem. Po nekaj urah se mu je končno nasmehnila sreča. Namreč ugledal je zajca, ki je s svojim ostrim vonjem iskal po snegu vsekakršno hrano. Upal je da ga bo lahko on pripeljal do zdravilne rastline.Zasledovanje ni dolgo trajalo, ko je zajec poniknil v nekakšno luknjo. Tedaj pa je Darious skočil iz svojega skrivališča, stegnil roko globoko v zajčjo luknjo, ter privlekel zajca ven in ga izpustil, ter previdno z roko preiskal celotno luknjo. Ni dolgo iskal, ko je naletel na praskajočo stvar. Srce mu je ustavilo v pričakovanju in previdno jo je izvlekel ven. Da, ustrezala je opisu zelenega trnja. Od veselja je šinil v zrak in si ogledoval rastlino na sončevi svetlobi. Končno bom lahko v miru pozabil na svoj dvoboj. Si je zadovoljen mislil. Ampak opazil je še eno stvar. Namreč v jami je bil tudi kamen hecne oblike. Z radovednostjo v srcu ga je izvlekel ven in odkril da to pravzaprav ni kamen. Bilo je drugačno, trše in starost se je temu belemu kamnu že zelo poznala. Prav tako je bil tudi lažji. Takrat mu je prešinilo v glavo: Velikanova dalja, Velikanova dalja.... In če je to.... KOST?!? Zdrznil se je, vrgel kost nazaj v svojo jamo, ter hitro stekel k svojemu drevesu, kjer je nameraval prenočiti še eno noč. Najprej je pokadil eno ali dve zelišči, nato pa počasi zdrsel v umirjen spanec...
Nazaj na vrh Go down
Arbeah
Džin
Džin
avatar

Female Prispevkov : 61
Starost : 21
Lokacija : {v plamenih}
Geslo : {try to set the night on fire!}
Registracija : 14/01/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 13.250

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   Pet 1 Mar 2013 - 18:58

Dan se je začel bolje kot prejšnji. V zraku je bilo več energije, pogovori so bili glasnejši, jutranje ogrevanje bolj živahno. Čeprav mraz ni prav nič popustil, je skupina delovala usklajeno in odločno kot že dolgo ne. Arbeah ni prav vedela, čemu bi to pripisala - so bile krive njene včerajšnje optimistične besede ali vseprisoten občutek, da se ta dan bo nekaj zgodilo? V vsakem primeru je bilo prijetno kot že dolgo ne in jutranji klepeti so postali nenavadno osebni. Člani odprave so se med težko potjo povezali bolj, kot je džinka pričakovala. Zdelo se ji je ... zanimivo, da so tudi ljudje mrzlih dežel lahko tako priljudni. Med džini je vedno veljalo prepričanje, da so mnogo bolj togi in zadržani kot oni.

Vendar vreme ta dan ni bilo prijazno, spet je začelo snežiti in jutranja dobra volja se je odvrtinčila stran s snežinkami. Med člane skupine se je zavlekel trdovraten molk, ko je vsak pri sebi poskušal najti preostale zaloge energije in nadaljevati. Pot jih je vodila okoli vznožja velike gore, ki se je dvigala iz pokrajine, po kateri so hodili. In nekje med vrtinci snega in smrekami so izgubili tudi Morskowa. Kadarkoli bi Arbeah zaradi česa takega zagnala paniko in naredila nekaj, a v tistem trenutku ni mogla. Ni smela, kajti nič ni smelo ogroziti napredovanja skupine in tega se je dobro zavedala. Tako je le tiho žalovala sama pri sebi in ohranjala majhno, a trdovratno upanje, da bo morda le nekako našel pot nazaj do njih.

In bilo je neverjetno, da je resnično prišel nazaj, resda bled in izčrpan, a živ in še bolj odločen kot prej, čeprav ni razumela zakaj. Uspelo ji je raztegniti svoje ustnice v iskren nasmešek, ki pa je boleče jasno razkrival njeno pomanjkanje energije. "Samo da si nazaj ..." je počasi rekla in le temne oči so izdajale njeno veselje. Poslušala je njegove besede in se spraševala, kako mu uspe toliko povedati in kako je lahko tako navdušen. Sama je bila nekako ravnodušna do vsega okrog sebe, čeprav so bile za razliko od prejšnjih dni njene misli dovolj jasne. Opazila je, da je džin prevzel njeno deljenje pozitivnih misli in to je sprejela z rahlim olajšanjem, vedela je, da sama ne bi zmogla. Lahko je le upala, da bo vztrajal pri tem.

"Nekaj ur te ni bilo," je presodila s hripavim glasom in upala, da je ocenila prav. Dan se še ni prevesil k večeru, še vedno je bilo svetlo in ... mrzlo. Komaj je razumela, da jo džin nekaj sprašuje, da želi njeno mnenje. "Ne vem, oprosti," je rekla in se precej neuspešno poskusila nasmehniti. "Samo nadaljuj," je zašepetala, se trdovratno zazrla naprej in si ponavljala to preprosto mantro. Ni ga želela ignorirati, samo ni imela moči za aktiven pogovor. Nadaljevala je z gibanjem, hranila moči, upirala pogled proti obzorju in niti za hip ni izgubila tistega drobca odločnosti, ki je ostal v njej.

Še en večer in taborjenje pod ogromno smreko, boren obrok, stiskanje ob revnih plamenih in spanje v tesno stisnjeni gruči. Gibi so postali avtomatični, počasni, besede še redkejše kot poprej. Arbeah je hitro utonila v nemiren spanec, poln mučnih sanj. Zjutraj so se opravili na pot hitro in brez odvečnih besed. Jutro je bilo čudovito in jasno, vendar zaradi hladu tega ni posebej cenila. Bila je pripravljena nadaljevati pot, dokler bi njeno telo to le dovoljevalo ... In ta dan jo je sever osupnil. Nekako so se znašli na robu širne doline, ki je bila videti lepa, prijazna in polna življenja. Po vseh naporih je bilo to preprosto preveč. Tako kot še mnogi sopotniki je zdrsnila s hrbta svoje zveste kobile in naredila nekaj korakov proti dolini, proti življenju. Po temnem licu ji je pritekla prva solza in po tem ostalih ni mogla zaustaviti. Stala je pred dolino in hlipala kot otrok, nezmožna prav verjeti, da so zares rešeni. In to je bilo očitno, kajti dolina je bila polna ptic in zajčjih sledi, prav tako pa je bilo tam še nekaj, nekaj živega in toplega, tisto, kar je bežno slutila že prejšnji dan, zdaj pa je zatrdno vedela, da ima prav. In zato je prijela kobiline vajeti ter pomignila sopotnikom, z drugo roko pa si nasmejana obrisala solze z lic. "Poiščimo jih," je spodbudno rekla in naredila prvi korak proti njihovem cilju.
Nazaj na vrh Go down
Morskow
Džin
Džin
avatar

Male Prispevkov : 920
Starost : 20
Lokacija : Čvek
Registracija : 12/02/2011

Statistika
Status: Vajenec
Denar: 11.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   Ned 3 Mar 2013 - 18:58

"Nekaj ur ..." je dejal. "A meni se je vse skupaj zdelo kot minute. Res pa je, da sem verjetno nekaj časa gori tudi prespal ..." Odkašljal se je. "No, saj konec koncev niti ni pomembno, kaj se mi je zgodilo. Ugibam, da je to skrivnost, ki je nikdar ne bomo razvozlali. Kar koli je prikazen že bila, dala mi je novo upanje in to je tisto, kar je pomembno." Nasmehnil se ji je in opazil, da je malce odsotna. Razumel je, zakaj, zato se je potrudil, da je svoj govor čim prej končal, saj mu ni bilo do monologa, še manj pa do tega, da bi bil nadležen. Z njo je bil zaenkrat v dobrih odnosih in ni si jih hotel pokvariti, saj še nista spletla dovolj tesne vezi, da ne bi rabil paziti na to, kar govori, pa tudi sicer ni rad tečnaril. "Saj bomo videli, kaj bo." Zamislil se je in zazrl v veliko smreko, pod katero se je že postavljal tabor. "Verjetno res več ni daleč, je podal zaključno misel, brez da bi oddaljil pogled z neusmiljenega, a vendar živega vršaca, ki ga je tedaj navdajal z upanjem.

Pogledal je svoje improvizirano počivališče in ugotovil je, da ga je navdajalo z upanjem. Pomislil je na svoj fes in misel nanj ga je navdajala z upanjem. Skoraj se je glasno zarežal, saj ni mogel ugotoviti, kaj mu je. Postal je namreč tako evforičen, da se skoraj ni mogel upreti zelo dobri volji, ki ga je prežemala. Odločil se ji je prepustiti in se zleknil v nekaj, čemer bi se lahko reklo udoben položaj, a ni bilo ravno sanjsko dremališče. Zaprl je oči in pomislil na dogodivščine zadnjega dne. Nenadoma se mu smrt ni več zdela tako zelo blizu, prav nasprotno, sploh ni več mislil nanjo. Pomislil je na to, kaj bodo srečali v deželah, ki so se jim približevali, in počasi drsel v globok spanec, ki ga je prevzel kar nenadoma. Mrazu sploh ni več opazil, saj se mu ni zdel pomemben.

Jutro, ki je bilo jasno, ga je zopet navdalo z upanjem, a učinek včerajšnjega dne je že malce pojemal. Vstal je in se pripravil na nadaljevanje potovanja, priprave niso potekale dolgo, saj je imel prtljage poleg kož razmeroma malo. Hodili so nekaj minut, nato pa je opazil, kako je Arbeah stekla naprej in skoraj padla na kolena. Pomislil je, kaj bi lahko bilo, nato pa je videl, da se je pred njimi odprla zelo živa in slikovita pokrajina ter se še sam nasmehnil. Stopil je malo naprej ter opazil, kako so po džininjinem obrazu začele teči solze, verjetno so bile to solze sreče, kaj drugega ravno ni moglo biti. Tudi sam se je razveselil nad prizorom, pred njim se je namreč odprla popolnoma drugačna pokrajina, morda malo enolična in navadna, a prav nič pusta, saj so bile v travo ugreznjene mnoge stopinje, drevesa so bila drugačna, pokrajina pa je izžarevala nekakšno prav posebno toploto, ki ji ni bilo para, vsaj v teh deželah ne. Nasmehnil se je in kot majhen otrok stekel naprej, pokrajina se mu je zazdela malenkost toplejša, proti severu pa ni bilo videti konca raznolikim jasam, ki so tvorile pravi mali raj za peklom mrazu, skozi katerega so potovali prej.

Ustavil se je pri nekem grmičevju, saj je tam opazil nekaj jagodic. Raje ne ... je pomislil, komaj se je zadržal, da si jih ni šel nekaj utrgati. Pomislil je, da so morda strupene, zato se jih je odločil tedaj ignorirati. Čutil je nevzdržno potrebo, da bi nekaj pojedel, a raje se ni dotikal svoje hrane, saj je tedaj že nekaj pozajtrkoval. Ni vedel, kaj ga je točno pritegnilo k temu, a nenadoma je stopil bliže nekemu grmu z dokaj enostavnimi listi. Spomnil se je, da je takšne liste že nekje videl, a nikakor mu ni bilo znano, kje bi to bilo. Zazdelo se mu je, da je o nečem takem bral v neki džinski knjigi, a to je bilo že davno tega. Zanimivo ... Listi so se mu zdeli tako presneto znani, a vseeno se je moral potruditi, da si jih je nekako priklical v spomin. Utrgal je enega in ga povohal, vonj mu ni bil znan, a na nekaj ga je precej spominjal. Nenadoma ga je nekaj popadlo in vtaknil si ga je v usta ter ugriznil. Malenkost ga je prežvečil in njegov okus mu je na nek način odprl oči, mu na obraz priklical nasmešek in v njegove misli veselje. Bil je izrazito zeliščen, a vseeno je bilo na njem nekaj, kar ga je preprosto navdalo z željo, da bi žvečil še malo. "Mm!" je glasno vzkliknil, izpljunil prežvečeno in si v usta vtaknil še en list. "Pa če takoj umrem!" Še malo je premislil o okusu, ki mu je bil zelo všeč, bil je malce opojen. Iz lista je z zobmi iztisnil okusni rastlinski sog in ga pogoltnil, v grlu ga je malo zapeklo. Pomislil je, da morda to vseeno ravno ni najbolje zanj, a vseeno se je lotil stebla. Vzel je malce razrahljan nožič, ki se pa mu je zdel za njegove popotniške potrebe več kot dovolj, ter odrezal nekaj vejic tega zanimivega grmička. Ravno toliko jih je nabral, da jih je še lahko nekako stlačil v zavojček, ki ga je nato položil v torbo. Odtrgal si je še nekaj listov in začel žvečiti še tri nove, kar vse naenkrat, ostale pa si pustil v roki. Nasmehnil se je in se veselo žvižgajoč odpravil nazaj proti skupinici.

Prispel je in se hitro pridružil Arbeah, ki je jezdila na konju. V tišini je hodil poleg nje, malce mu je šlo na smeh, komaj se je zadržal, da si ni začel peti, prevzelo ga je nekakšno čudno, težko opisljivo razpoloženje, ki pa se mu je kar brez zadržkov predal. Minilo je približno deset minut, ko je naposled začutil neko nevzdržno željo, da bi spregovoril. "Kako gre?" jo je vprašal. "Se tudi tebi zdi neverjetno, da smo končno našli nek znak življenja? A ni tale dolina polna ravno tega, mislim, življenja? Poglej te stopinje, ta drevesa, toploto se skoraj lahko vidi!" Glasno se je zahihital. "Jaa!" Stekel je malo naprej, da je džininjo dohitel. "Glej ptice! Glej srne!" Pogledal je naokoli in moral si je priznati, da srn niti ni videl. "Samo čakamo lahko, da bomo prišli do kakega jezera! Poglej nebo! A ni čudovito?" Ni vedel, zakaj se je kar naenkrat tako razgovoril, a to mu tedaj niti ni bilo pomembno. "Kar pesem bi napisal! Pesem, ja. Jaa!" Še malo se je zahahljal. Ni se mogel nehati smejati, nekaj ga je naredilo veselega, skorajda evforičnega, ta občutek mu je bil pa tako zelo všeč, da tisti trenutek niti ni hotel misliti na kar koli drugega. "Mislim, da je to raj. Raj! Poglej to, a ni to super? Kakšna raznolika pokrajina, kakšno življenje! Kakšna toplota, ni več mrazu! Ne morem verjeti! In mislil sem, da bomo umrli! Ha! Kar tukaj bi najraje ostal, lepše pokrajine še nikoli v življenju nisem uzrl! Joj, kakšno srečo imamo vsi mi! To je raj, pravi raj!" Nenadoma je izbruhnil v nezadržljiv smeh, dvignil roko in razprl pest. "Boš tudi ti malo, Arbeah?" ji je ponudil nekaj listov. "Daj, veš, kako se dobro počutim po njih? Boš videla, prežveči kakega, takoj ti bo dobro delo! Pa kakšen okus imajo! Mmm!" Vnovič se je zahihital.
Nazaj na vrh Go down
Anias
Kobold
Kobold
avatar

Male Prispevkov : 20
Starost : 20
Lokacija : Sever
Registracija : 31/01/2013

Statistika
Status: Berač
Denar: 7.000

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   Pon 4 Mar 2013 - 1:01

Radovedno se je sprehajal po travniku, ravno je potreboval navdih za preživljanje še enega dne, za katerega je vedel, da bo dolgočasen. Sedel je na tla in se zazrl v nebo, da bi razmislil o vremenu. Nebo je bilo jasno in čas je bil ravno pravšnji za razne prostočasne aktivnosti, a nikjer ni videl nobenega kobolda, s katerim bi se lahko družil. Vsi so bili nekako zaposleni in tako se je moral znajti sam. Takšne dni je sicer preživel z lahkoto, a ni mu bil všeč dolgčas, ki so ga prinašali in se ga je moral znebiti na drugačne načine. Pomislil je, da prihaja val malo toplejšega zraka in da bo padavin konec, saj se je nebo zjasnilo in ni bilo videti veliko oblačkov. Zadovoljno se je nasmehnil in sprehodil po že dobro poznani potki do tolmunčka, pri katerem se je zelo rad zadrževal. Čas se mu je zdel ravno pravšnji, da bi pobrskal po svoji kolekciji zelišč in katerega uporabil, saj je imel za zapraviti cel dan, za početi pa nič pametnega. Zazrl se je v ribe, ki so plavale v tolmunčku in odvil zavojček zelišč, ki ga je vedno nosil s seboj. Pregledal je, kar je imel, a ravno tistega, kar je iskal, ni našel. "Presneto," je na glas zagodrnjal. Zadnja stvar, ki jo je tedaj imel voljo narediti, je bil sprehod do najbližjega znanega grma, ki je bil približno petnajst minut stran. Predaleč ... se je zamislil, nato pa je vendarle vstal.

Po nekaj minutah utrudljive hoje je vendarle prispel do kraja, kjer je rasel grm, ki ga je iskal. Nabral si je nekaj listov ter za začetek enega začel žvečiti, nato pa je zaslišal čudne zvoke. Hitro je listke pospravil v paketek in se postavil na vse štiri. Skočil je v najbližji grm in iz njega opazoval dogajanje. Približalo se mu je nekakšno bitje temne polti, kakor je kobold ocenil, je to bilo moškega spola, a izgledalo je precej čudno. Ni imel dlake, a vendar je imel nekaj podobnosti s koboldi. Vseeno je bil zelo drugačen - opaziti je bilo, da ima mišice, imel pa je tudi malo manjši trebuh. Na glavi je imel čudno rdeče pokrivalo, ki je precej spominjalo na vedro. Videti je bil vesel, skorajda preveč vesel, zato je Aniasa skrbelo, da si ni že prej privoščil kakšnega listka preveč. Kaj za vraga takšni čudni stvori delajo tukaj? Spraševal se je, od kod bi sploh lahko prišli, čeprav to ni bilo tisto, kar ga je najbolj skrbelo. Tale verjetno ni sam ... Pomislil je, s kakšnimi nameni bi lahko ljudje prišli v te kraje, in takoj mu je prišla na misel najhujša izmed možnosti - naselitev. Tujih prišlekov nekako ni najbolj maral, sploh če ni poznal njihovih namenov, zato se je odločil, da bo tega bolje opazoval. "Ne jagod!" je sam pri sebi komaj slišno kriknil, nato pa se je zahihital nad nevednostjo čudnega bitja. Opazoval je, kako si je utrgal skoraj polovico grma, in skoraj malce jezno je zavzdihnil. Že od začetka mu temnopolti prišlek ni bil preveč všeč. Ustnici sta se mu razpotegnili v uživantski nasmešek, ko je videl, da je prišlek začel žvečiti rastline, pri tem pa je še nekaj pripomnil. Z že opaznimi znaki evforičnosti je bitje steklo nazaj, od koder je prišlo, Anias pa se je prihulil k tlom in se mu odločil slediti.

Kar je zagledal, je bilo nekako pričakovano, a vseeno mu je vzelo sapo. Skupinica prišlekov, ki so vsi izgledali podobno, bili brez dlake, malce oboroženi in opremljeni, predvsem pa so bili videti izčrpani. Kaj delajo tukaj? Prešinilo ga je, da morda pred čim bežijo, a ni se mu zdelo logično, kaj bi to lahko bilo. Odločil se je, da bo še malenkost opazoval prišleke in bil previden, ni se jim hotel razkriti, saj ni zaupal tujcem. Morda koboldom že, a prišleki so bili vse prej kot to. Za trenutek se je zbal, da so prišli te kraje naseliti, a malce si je oddahnil, ko je videl, da imajo opreme veliko premalo, da bi lahko prišli s takim mnenjem. Kljub skrbem si ni mogel kaj, da se ne bi nasmehnil, ko je videl prišleka od prej zavzeto razlagati nekaj svoji sopotnici.

Pomislil je, da morda ne bi bilo tako obupno, če bi se jim razkril, a vseeno je hotel biti zelo previden. Izgledali so dokaj nenevarni in še vedno je bil hitrejši od njih, prav tako pa je tudi bolje poznal teren. Nenadoma ga je nekaj popadlo, da je stopil naprej in se obesil za drevo. Nemo je čakal, da ga bodo opazili, nato pa se malce skril nazaj. Morda vseeno to ni najboljša ideja. Splezal je na drevo in se jih odločil še malo opazovati od zgoraj, saj se mu je zazdelo, da je morda resnično boljše, da zaenkrat še ne ukrepa. Resnično je hotel vedeti namen, ki so ga imeli čudni prišleki.

[Meni se ful ne odpisuje samemu sebi, tako da ... anyone? Very Happy]


Nazadnje urejal/a Anias Sre 13 Mar 2013 - 21:46; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Varulv
Kobold
Kobold
avatar

Male Prispevkov : 673
Starost : 24
Registracija : 11/02/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 8.000

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   Pon 11 Mar 2013 - 20:02

((prišel od tukajda))

Nekaj dni in noči so tace sledile svetli točki na nebu, ki mu je narekovala pot. Vendar pa je misel na utrinek počasi izginjala, da se je črni kožuh skozi pokrajino gibljal vedno bolj prosto. Bil je dovolj oddaljen od plemen, da mu ni bilo potrebno skrbeti za morebitne nepridiprave. Tako se je lahko prepuščal svoji divji in samotarski naravi ter je lovil kakor pravi lovec, brez najmanjšega hrupa in s smrtonostno natančnostjo. No, zgolj, ko je potreboval hrano seveda.
Njegov notranji jaz je bil tako po zadnjem, neljubem srečanju s predstavniki lastne rase ponovno pomirjen. Spet je brezskrbno dihal mrzli zrak ter strigel z ušesi. Časa ni meril, saj ni po tem čutil niti najmanjše potrebe. Pa vendar se mu je pričelo počasi dozdevati, da bi bilo lepo spet videti svoje domovanje ter pasti v blagi zimski spanec. Saj ne, da bi ga dajalo domotožje. Samo sem ter tja se je prileglo zatisniti oči na lokaciji, kjer si lahko brezskrbno utonil v spanje. Z novim, jasnim ciljem je tako stopil po pokrajini, še vedno na preži pripravljen na morebitni nepričakovani izziv.

Še dober dan je minil preden je prispel v bližnjo okolico plemenskega teritorija. Prve znake odjuge je bilo že mogoče opaziti na naravi, ki je že pričenjala z rastjo pod kopnečo zimsko odejo. V časih, ko so vode zaradi taljenja rahlo narasle, so se koboldi izogibali potokov. Spolzki kamni so lahko kaj hitro zvrnili morebitnega lakotnika in moker kožuh pač ni najbol prijetna reč, ko zavije veter. Ravno zaradi takšnih razlogov je Varulv izbral pot, ki je vodila čez Velikanovo daljo. Upal je, da se pri računanju na otoplitev ni preveč uštel. S kapuco čez glavo je bila majhna postava z nevarnim lokom v rokah še bolj prikrita očem. In kakšna sreča je bila to, da je mačkon ostal zvest svojemu lovskemu nagonu. Ko se je namreč korak približal ravnini je bilo mogoče v zraku zaznati čudne, nepoznane vonjave. Mišice so se v trenutku zaustavile. Možgani so bili zmedeni ob mešanici, ki je ni uspel samotar v vsem svojem življenju še nikoli okusiti. Marsikdo bi se obrnil in stisnil rep med noge vendar pa radovednost več kakor nadvse močno gonilo. Lovec se je tako še bolj sklonil, da se je že skorajda plazil po tleh. Počasi, kakor pravi glavni člen prehranjevalne verige, je sledil sledi. Bolj, ko se je bližal neznanemu, več hrupa je bilo mogoče ujeti. Čudni glasovi, ki niso pripadali nobenemu izmed znanih plemen. Rezgetanje nečesa močnega je odmevalo med vsem žuborenjem potočkov. Vedoč, da odprti prostori ne ponujajo zaščite pred ničemer drugim kakor samo slepcem se je Varulv držal deročega doma raznovrstnih rib. Kljub nevarnim, spolzkim predelom se je znal varno premikati med nevarnostmi ter prikrivati svoj obstoj v senci dreves. Kmalu se je njegova potrpežljivost izplačala kajti v vidno polje je končno ujel čudne beštije. Modre oči so se priprle in največ pozornosti namenila velikemu bitju, ki je hodilo po vseh štirih okončinah. Čeravno je bilo mogoče opaziti dlako na živali pa ni šlo za dominantni stvor. Kakšen vodja pa bi pustil, da nekdo sedi na njem? Rahlo je privzidnil konec zgornje ustnice, da so se prikazali nevarni čekani. Vedno manj mi je všeč to. Med koboldi je bila sicer otroška igra, da so mladiči poskušali povzpeti na hrbet drug drugega ter tako nadlavadati nasprotnika. Vendar pa kaj takega v praksi ni bilo prav nič praktično, saj si bil tako samo bolj neroden in izpostavljen očem plena. Samo cepec ne bi uporabjal lastnih tac. Tedaj pa je bitje, ki je pretegovalo okončine poleg velikana, stegnilo taco. Ali pa lahko temu sploh rečemo taca? Na presenečenja skritega opazovalca je namreč stvor z kdo ve čem na glavi, če je to sploh bila glava dejansko, imel popolnoma golo »taco«. To je v mačkonu pojavilo vprašanje, če so bitja sploh kosmata. Kaj pri porezanem repu se dogaja? Vedno več je bilo vprašanj na katera ni bilo mogoče dobiti odgovorov. Še posebaj, ko je Varulv dognal, da lahko izrečeno momljanje, kljub čudnemu naglasu, razume. Čeravno je bil izkušen lovec, ga je vedno bolj prijemalo, da bi segel po puščici ter ustreli proti neznanim pošastim. Ta zveni kakor, da bi pojedel preveč varljivih jagodk. Bomo hitro videli, če jih je res. Samo ali imajo rit normalno tam kjer jo imamo tudi mi? Potlej bi mogla driska spontano ven udariti ... na sredini telesa?
Nazaj na vrh Go down
Arbeah
Džin
Džin
avatar

Female Prispevkov : 61
Starost : 21
Lokacija : {v plamenih}
Geslo : {try to set the night on fire!}
Registracija : 14/01/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 13.250

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   Sob 16 Mar 2013 - 20:39

Obdana s sopotniki se je počutila varno, a je proti dolini še vseeno napredovala previdno. Kobila ob njej je stopala z lahkim korakom, očitno navdušena zaradi zmanjšane teže na njej, pa tudi Arbeah je po dolgih urah prijalo uporabljati lastna stopala. Kradoma se je ozrla nazaj in videla, da tudi ostale navdajajo podobna čustva kot njo: olajšanje, pričakovanje, sreča. Seveda temperatura zraka ni bila nič višja, še vedno so v zraku pred njimi ob vsakem izdihu nastajali beli oblački in mraz je pritiskal prav tako vztrajno, a obet življenja in zavetja je vsem pomagal, da niso čutili mraza tako ostro kot poprej. Ozirala se je po grmičkih, prekritih s snegom in manjših drevesih ter opazila ledeno svetlikanje zamrznjenih tolmunčkov. Ledena skorja je bila dovolj trdno zamrznjena, da je nosila njeno težo, a kobila ni imela te sreče in se je nesrečno pogrezala v sneg.

S kotičkom očesa je opazila Morskowa, ki je stal ob nekem grmu in žvečil natrgane liste. Privzdignila je obrvi in opazovala njegov navdušen izraz ter poslušala vzklike zadovoljstva. Sprva je bila zaskrbljena, a se je hitro prepričala, da mu ne bo hudega, zato je le namuznjeno opazovala, kako se je končno ločil od grma in se vrnil k njej. "Ustavi se," je rekla po nekaj minutah, ko se je iz njega izlilo čudno preveč besed. "Morskow, blebetaš," je poskusila še enkrat, a ni bilo videti, da bi njene besede dosegle evforičnega džina. Namesto, da bi v miru zaužila lepote te doline, moram prenašat to zadeto čudo, ki vidi srne namesto zajcev. Samo ugibam lahko, kaj bo storil, če slučajno zagleda jezero. No, vsaj mir bom imela, če se bo utopil. Vzela je liste, ki ji jih je ponudil, in jih brez ceremonij odvrgla na tla. "Nehaj že zbujati pozornost," je malo razdraženo zahtevala in se ozrla okoli sebe, "nočem, da kaj pokvariš." Pričakovala je, da bodo zdaj zdaj naleteli na tisto, kar so iskali.

Upočasnila je korak in se ozirala za vsakim nenavadnim zvokom, a opazila ni ničesar in se malo pokarala, ker je tako napeta. Zdelo se ji je, da je kriv Morskow, zaradi katerega je iz trenutka v trenutek pričakovala, da jih bo nekaj doletelo. Ošinila je obraze sopotnikov in hitro opazila, da so prav tako nervozni kot ona. Počasi so se premikali naprej in dosegli dno velike doline, v kateri so se znašli, ona pa je iz trenutka v trenutek bolj čutila neko navzočnost toplote, ki je prej - med potovanjem - zagotovo ni. Med prečkanjem doline se je neprestano ozirala levo in desno ter pazila, da Morskow ni več kričal naokrog. Džin je bil očitno edini član skupine, ki je bil dobre volje in sproščen. Nekje na sredini doline so se tisti na čelu skupine ustavili in tudi ostali so sledili njihovemu zgledu. Arbeah je pogladila kobilo po vratu in čakala kakšna navodila, a njihov vodja očitno ni nič bolje od njih vedel, kaj narediti. Očitno jim je preostalo zgolj čakanje, da se kaj zgodi.


[Arbeah ne jezdi na konju, Morskow. Smile]
Nazaj na vrh Go down
Ull
Vilinka
Vilinka
avatar

Female Prispevkov : 541
Starost : 24
Lokacija : Araw
Geslo : Me gusta :3
Registracija : 02/02/2012

Statistika
Status: Hlapec
Denar: 12.750

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   Čet 28 Mar 2013 - 14:50

[[ Prihajam od tukaj. ]]

    Mislila je, da sta porabila več časa, za sam prehod čez gorovje. Sonce nekje visoko na nebu oddajalo šibko svetlobo. Počivala sta. Po takšnem naporu - vsaj za njenega sopotnika, sta počivala ob robu gore. Ull je gledala naokoli in v mislih so se ji kovali načrti kako in kaj. Čutila je, da sta blizu nečesa novega in hkrati starega. Zamenjala mu je obhladke in previla opeklino na roki. Premaknila se je proti robu goščave in postala. Občutila je veliko nižje temperature, katerih res ni bila vajena. Roke je prekrižane pod prsmi in se občasno pogladila po njih. Res ni bilo prijetno, a ideja o novosti jo je gnala naprej. Po dobrem počitku je stopila korak proti čudni goščavi. Videlo se je zelenje, pa vendar ni bilo tako živo. Opazila je cel kup novih rastlin, ko je hodila počasi in jima utirala pot. Nekajkrat ji je spodrsnelo, a se ji je uspela ujeti. Vsakič je potem pogledala proti džinu za njo, če jez njim vse v redu. Cel čas je bila na preži. Iskala je sledi, katere bi ju lahko popeljale do prve raziskovalne skupine. Oprezala je za vsako čudno zadevo in zvokom. Spraševala se je, ali jih bo sploh še lahko prepoznala, ter koliko jih je ostalo. Nekam čudno se ji je zdelo, da se je zorganizirala še druga raziskovalna skupina, pa čeprav so v njej bili samo trije, sedaj pa dva. Tudi po človeku se je spraševala, njen tretji sopotnik, ki je odšel po konja. Je obupal ali se izgubil? Sam bog ve.
    Globoko v goščavi ni bilo lepega razgleda na nebo, saj je bilo kar poraščeno. No tu in tam so bili odseki, kjer se je sonce videlo in si se lahko celo orientiral po svojih najboljših močeh. A Ull se ni bilo problem orientirati po neznanem gozdu. Gledala je mah po drevesih in kakšnih skalah. Dolgo časa se je prebijala skozi popolnoma neznano naravo. Bilo je mrzlo, hudo mrzlo. Ull so začele zebsti noge, zato je izpraznila svoj zavitek s stvarmi in si ustvarila nekakšne čevlje. Prvič v življenju si jih je nadela in ni imela pojma koliko časa bodo sploh zdržale. Vsekakor pa je bil zelo čuden občutek imeti nekaj na stopalah. Počutila se je dokaj neudobno, pa vendar. Tolažila se je z dejstvom, da to dela zaradi sebe in nog. Ob tem sta si privoščila še ne majhen počitek. Najbrž bi bilo bolje, če bi se utaborila, a sama je bila mnenja da sta blizu prve skupine. Hotela se jim je čim prej priključiti, zaradi varnosti. V teh krajih je bilo včasih kar srhljivo, drugič pa spet domače. A poznala jih ni in ni vedela kaj vse ju lahko napade, kaj pa ne. Poleg vsega pa je še čutila utrujenost.
    Nadaljevala je z utiranjem poti. Kmalu je zaslišala nekaj znanega in toplega. Glas, ki je globoko prodiral do njiju, saj sta do njega hodila še kar dobrih dvajset minut. Videla je še vsaj dva džina in konja. Nasmehnila se je Alaphosu, potem pa mu pomagala pri zadnjih korakih. V njej je vrelo veselje. Celo skupino si je ogledovala od galve do pete in se še vsaj trikrat prepričala, da so to res oni. In vsakič znova ji je nasmešek narasel do ušes. Popila je nekaj vode iz svoje čutarice, katera je bila neprijetno ledeno mrzla. Nato je opazila kje so. Bili so na robu doline, ki je oddajala neko čudno energijo, tako kot narava, kato sta z Alaphosom prečkala. Navdušenje jo je počasi zapuščalo in ob tem je opazila marsikaj. Od tega, da so vsi izgledali precej utrujeno, katero je občutila tudi pri sebi, do tega kako je drugi moški džin skoraj da poplesoval in ni se mogla ne vprašati, če ni pojedel kaj sumljivega. Kakšne čudne gobe ali pa sadaže, ki precej vplivajo na tvoje razpoložanje. Približala se je ženski džinki in si ogledala dolino. Čez dolino ji je počasi sledila, dokler se niso ustavili in oprezali. Ni je vprašala, kaj z onim drugim džinom - le dala mu je svojo čutarico, češ naj pije. Če je kaj strupenega pojedel, mu ravno ne more izprati želodca, se pa najlažje da tega znebiti z veliko popite tekočine. S pogledom je ujela Alaphosa, ki je izgledal res utrujen.
    Počepnila je in si ogledovala podlago. Spet je bil cel kup neznanih rastlin in v njej so kar vrela vprašanja. Komaj je čakala, da spoznajo prebivalce tega sveta, se seznanijo med rasami in vse tisto, dokler se ne bodo počutili dovolj udobno, da bi jih Ull povprašala o rastlinah. Zdelo se ji je, da bo to trajalo še leta in leta.

Nazaj na vrh Go down
http://crazy-limi.blogspot.com/
Arbeah
Džin
Džin
avatar

Female Prispevkov : 61
Starost : 21
Lokacija : {v plamenih}
Geslo : {try to set the night on fire!}
Registracija : 14/01/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 13.250

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   Čet 4 Apr 2013 - 20:49

Arbeah je pričakovala vse kaj drugega kot dva človeka, ki sta se izčrpano spustila v dolino po njihovi sledi. Sumničavo ju je opazovala, ko sta se pomikala proti njim in se spraševala, kaj bodo storili, če jih napadeta. Arbeah ni bila oborožena in čeprav so bili v močni številčni premoči, jo je vseeno skrbelo. Vendar pa je kazalo, da je skrb odveč, kajti v ženski postavi je dovolj zgodaj prepoznala vilinko in se pomirila. V njej je v teh nekaj kratkih mesecih bivanja na severu vzklilo močno zaupanje v vse pripadnike vilinske rase, kajti po načinu življenja in medsebojnih odnosih so na džine spominjali mnogo bolj od kogarkoli drugega. Na njeno presenečenje je dekle prišlo prav do nje in se postavilo ob njo, nato pa si ogledovalo dolino. Radovedno in ne preveč očitno je poškilila proti njej, si ogledovala njeno nenaravno svetlo polt, ozke ude, elegantne poteze in premike. Bila je malo očarana in narahlo je premaknila svojo roko, da jo je imela pred očmi: temna, zaobljena, lepa na povsem drugačen način. Ozrla se je nazaj proti vilinki in ji roko malo obotavljivo pomolila v pozdrav. "Ime mi je Arbeah," je tiho rekla. "Kaj vidva počneta tukaj?" Šepetala je, ker se ji nič drugega ni zdelo primerno; napetost v zraku je bila prevelika.
Nazaj na vrh Go down
Oryan
Kobold
Kobold
avatar

Female Prispevkov : 16
Starost : 20
Registracija : 02/05/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 5.120

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   Pet 28 Jun 2013 - 12:47

„Videl sem te“, je morilsko zarenčal Oryan sam sebi, njegov srd je bil namenjen orlu, ki si je drznil prisvojiti njegovo smreko takoj, ko je njegova postava izginila med drevesi. Ni se hotel hvaliti, čeprav se seveda je, da ima njegov dom izvrstno, ne izvrstno, popolno lego – prost razgled na vse strani, in nič, kamor bi se sovražnik lahko skril, če bi si le-ta upal bližje, pa bi se hipno znašel v dometu Oryanovega loka. A orel tega seveda ni vedel, neumna žival si je njegov dom prisvojila samo zato, ker je bilo to edino drevo v tem okolišu, kamor drugače ni smel, no, ne da ni smel – ni si upal, saj je marsikateri njegov sorodnik obtičal na žaru pred jelko, če jo je obiskal.

Mačkon je zopet vstal zelo zgodaj, rad je imel jutra, ko v gozdovih, bogatih z močnimi zemeljskimi vonjavami še ni bilo žive duše, in se je počutil, kot da je gospodar tega koščka sveta. Meglice so se sukale v mraku, in vlažni hlad bi vsakega človeka napodil nazaj v toplo posteljo, a on je v samotni tajgi užival. Vohal je življenje, ga čutil in slišal, spotoma je okusil vodo iz potoka, imela je okus po rahlem trohnenju, a to vode zanj ni naredilo neuporabne, ne, prav tako je pil najrajši, a le zjutraj se mu je zdela tako kristalno čista, ni bila še onesnažena s sokovi ostalih koboldov in živali.

Hodil je, se ustavil za kosilo in hodil naprej. Tega dela pokrajine ni poznal, a s sabo je imel na skrhanem zemljevidu severa označeno pot, ki jo je upošteval. Najpomembnejše je bilo to, da je bil pozoren na to, da se je pot vedno komaj opazno spuščala, to so seveda naučili že vsakega mladička, ki se je prvič odpravljal na potep – če si želel domov, pa si moral gor, in on je bil s skrajnega severa, kjer sneg in led nikoli ne izgineta, zato se mu je zdel ta poraščen, zelen in rodoviten svet čaroben, a mehak. Opazil je, da se poti pod plastmi usnja, ki jih je nosil, kar ga ni presenetilo – mraz in lakoto je prenašal dobro, a vročino in žejo slabo, bilo je poletje, on pa je šel na jug. Vsaj žejen ni bil, saj je bil gozd bogato prepleten s potočki, iz katerih je pil. Ko se je zvečerilo, se je zavlekel v jamo med koreninami neke smreke in skoraj v hipu zaspal.

Zbudil se je pomečkan in v čudnem – bolečem – položaju, kar ga ni razveselilo, saj je s kobacanjem iz odločno premajhnega prenočišča opomnil prav vsako (tudi tiste, za katere ni vedel, da jih ima) mišico, da ga mora boleti.
Ta dan je bil še toplejši, pravzaprav že kar vroč za njegove pojme – malo več kot deset stopinj!Zakaj nisem šel dol pozimi, se je smilil sam sebi, medtem ko je z veliko manj prožnim korakom kot prejšnji dan hodil čez gozd. Ta dan je srečal tudi več koboldov – prijaznih, mirnih, zadetih in zaupljivih, kar je samo potrdilo tisto, kar ga je pred toliko leti učil oče – bolj dol greš, bolj so mehkužni, bolj podobni spakam brez repov in dlake, ki živijo za neprehodnim gorovjem. Le kaj bi rekel njegov pokojni oče, če bi vedel, da gre njegov sin po drogo prav na rob sveta, na predel, ki ga je preziral z vsem repom?

Tretji dan je bil že praktično nevzdržen, in čedalje večkrat je Oryan prijel za svoj ljubi lok, v prepričanju da gre za sovražnika, izkazalo pa se je, da gre za kobolda. Višek je obupna pot dosegla, ko je k njemu pritekel mladič neke neskrbne koboldske matere in ga začel navdušeno spraševati od kod je in če je že videl njih. „ Iz severa „ je zarenčal Oryan in priprl nevihtne oči,“in v tvojih letih sem starejše spoštoval. Če sem videl koga? Kup sramotnih primerkov naše vrste? Zagotovo. Če sem videl idiote, ki mislijo da so lovci? Seveda.“ „N-n-ne,“ je zajeclal mladiček, šokiran nad zlovoljnostjo strica, ki je izgledal taaaaako prijazen. „Tujce brez repa, spake z juga,“ je še prestrašeno dodal. Stari mačkon je zavil z očmi, nato pa ostro dejal: „Ti so iz pravljice, otrok. Sedaj pa izgini.“ In je šel, jezen in v gobček mrmrajoč.

Prispel je v Velikanovo Daljo.

Tu še ni bil, a lepa pokrajina ga ni preveč očarala - videl je že mnogo lepše. Nekaj drugega pa je bilo, kar ga je presenetilo, in to ne na pozitiven način – poleg pasje vročine, seveda. Spake. Odprava spak? Grdi, goli in v neke čudne cunje ovešeni tujci so se sprehajali prek njihove dežele, radostno gledali in – pri tem je že tako ali tako priprte zožil na raven rež – trgali njihove rastline in se sproščeno pogovarjali. Prekleto, je besno pomislil in se skril na ugodno mesto, od koder je lahko nevarne prišleke lepo opazoval, njega bi pa videli le, če bi mu prišli res blizu. Kar naj poskusijo, je pomislil in napel svoj lok. Najbolj se je osredotočil na nekega spačka, katerega dlaka je bila temna neko bitje, ki mu je bilo precej podobno, na neki drugi zveri. Kaj, hudiča? Videl je, da so ta čudna bitja izgledala utrujena, a imeli so neko orožje, ki se je čudno svetilo in zveri, ki so jih ubogale. Najbolj grozljiva je bila tista, ki je hodila ob nekem bitju na čelu vrste, kosmato in v velikosti medveda, samo da to ni bil medved. Povezal je videno z neko knjigo, ki jo je nekoč imel in skočil v zrak ter ne preveč neopazno poskušal uiti. Pes. Najhujši sovražnik, kar jih je bilo in te spake so jih imele s sabo.

Skoraj se je zaletel v kobolda, vdetega v črnino, ki je prav tako z lokom v rokah čepel na svoji poziciji. Oryan je z grozo ugotovil, da se v brezglavem begu pravzaprav ni oddaljil od skupine, pač pa se ji celo približal, obema kobodloma pa sta bili najbližji čudi v temnem odtenku, eno izmed njiju pa je sedelo na zveri. „Psa imajo“, je Oryan kot mimogrede navrgel svojemu pravkar spoznanemu zavezniku. Le-ta ni bil pozoren na osebo, ki je jahala, pač pa na drugega, ki se je obnašal, no, zadeto. Videl je, da se tisto mastilo v nekimi listi, ki so izgledali kot, glej no glej, varljive jagode. Zanimivo, je pomislil, upam, da si jih pojedel preveč, ker, če si jih, si moj. Potem se je spet osredotočil na drugo stvar in jo opazoval. Že v sedečem položaju je bilo očitno, da je bila višja od njiju, a manj trda in bolj suhcena kot Oryan in njegov na novo pridobljeni tovariš. Na obrazu, če je tisto bil obraz, je imela trpeč izraz, ki se je mogoče pojavil zaradi spake, ki je hodila. Sam je zelo dobro vedel, kako naporni so zadetki in občutek je imel da bo prva spaka drugo zdaj zdaj udarila. Ko bi se vsaj poklali med sabo , je otožno pomislil. Da, bilo ga je strah, a vedel je, da se bo boril, kljub svojim letom, da spravi te hudičeve mladiče v severa. Bil je presenečen, ko je opazil, da je drugi kobold starejši kot je mislil, in to ga je razveselilo, saj bi se znalo zgoditi, da ima celo kaj v glavi. „Oryan,“ se je predstavil.

(( Od nine za tilna Very Happy ))
Nazaj na vrh Go down
Varulv
Kobold
Kobold
avatar

Male Prispevkov : 673
Starost : 24
Registracija : 11/02/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 8.000

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   Pet 28 Jun 2013 - 14:39

((od mene pa puščica čez Morskow fez))


Več jih je. Prva misel, ki se je zapodila skozi njegove misli, ko se je za prvotnim lomastenjem skozi rastlinje skupini priključilo še dvoje osebkov. Počasi mu je bila videna situacija vedno manj po godu. Zakaj so tukaj? Kdo sploh so? Bodo mar uničili njegovo domovanje? Če poškodujem taco največjega bi se le ta moral preplašiti ali pa narediti kakšno drugačno zmedo. To mi da dovolj časa, da ostranim še enega izmed dvonožcev nakar se umaknem. Kasneje, ko se bodo njihova utripajoča srca malo pomorila za razliko od živcev bom pobil naslednjega. In tako naprej dokler ne izginejo. Zadovoljen je bil s sestavljenim načrtom. Dober lovec se je namreč znal prilagajati situaciji in si zmeraj pripraviti nekaj osnovnih potez vnaprej, ki so ga vodile k končnemu cilju.
Počasi je segel s taco za hrbet proti tulu s puščicami. Z blazinicami je podrgnil ob mehko perje črne barve. Pazljivo, brez nenadnih gibov, je prijel nežno za les in potegnil smrtonostni izstrelek. Brez hrupa. Sedaj je bilo pomembno, da zbistri misli in umiri dihanje na minimalno dvigovanje prstnega koša. Namestil je puščico na zarezo v loku in pričel napenjati tetivo. Z levim očesom je zamižal, da je bilo vidno polje v celoti osredotočeno zgolj na tarčo. Če bi bitje ustrelil v bok bi ga gotovo pokončal ali naredil še večjo zmešnjavo. Vendar pa je bil položaj za to neprimeren zaradi česar se je osredotočil na nogo. Oziroma roko, karkoli je pač ta okončina že bila. Kakor, da bi se lovcu plen nastavil, se je druščina tedaj zaustavila. Ravno je nameraval spustici tanko vrvico, ko ga je nekaj presenetilo. Oziroma nekdo. Kakor je namreč razprl prste je premaknil ukrivljeni kos orožja. Nevarno blizu je zaznal nov vonj in zajel zvok, ki je oznanjal napad. Očesna zenica se je zožila, ko je ugledal zraven sebe v tistem delčku sekunde neznanega kobolda. In bum, po krivdi prišleka je izstrelek namesto zadanega cilja poletel proti glavi očitno zadetega temopoltneža. Del glave ali del oblačila ali karkoli je pač to že bilo je odletel z njegove glave . Skupaj z mojstrskim izdelkom se je zapičil v lubje eneda izmed dreves, ki so bila posejana po celotnem prostoru.
S sikanjem je odgovoril na opravičilo ali karkoli naj bi bilo. Z napol iztegnjenimi kremplji, ki so se že vračali nazaj v svoje kosmato skrivališče, je potegnil sonarodnjaka k tlom. Samo upal je lahko, da so bili prišleki preveč zaprepredeni nad napadom, da bi opazili vmešavanje kobolda v Varulvov osebni prostor. "Tiho! Bi rad, da naju odkrijejo?" S pritajenim glasom je končno spravil nekaj besed iz sebe poleg »dobrodošlice«. S bolj se je stisnil k tlom v upanju, da vendarle nihče ni odkril položaja. "Varulv." Ni sicer vedel zakaj se je indetificiral. Morda je šlo za povsem avtomtasko reakcijo njegove zavesti, ko je zvedel ime nekoga drugega. No, saj ne, da bi se to velikokrat zgodilo čeravno je v zadnjem času prihajalo presneto pogosto do tega.

((nadaljujemo po sodbi, nižje objavljeni, tukaj))


Nazadnje urejal/a Varulv Ned 20 Jul 2014 - 19:36; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Oryan
Kobold
Kobold
avatar

Female Prispevkov : 16
Starost : 20
Registracija : 02/05/2012

Statistika
Status: Berač
Denar: 5.120

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   Sob 29 Jun 2013 - 11:48

Ob prihodu še dveh spak se je Oryanu naježila sleherna dlaka na zelo kosmatem telesu. Ti dve zadevi sta izgledali nekoliko drugače od ostalih, se pravi mogočnejše, kar je bilo najslabše možno. A ni imel časa premišljevati o tem, saj je kobold, ki ga je zmotil izstrelil puščico naravnost skozi glavo zadetega spačka, a spake to ni niti poškodovalo – odstreljen del telesa se je preprosto pribil na drevo, ki je raslo za njim. Kako se jih lahko sploh ubije, se je prestrašeno vprašal, jih je treba raztelesiti?.

Sikajoča graja kobolda, ki se je predstavil kot Varulv ga ni presenetila, a nanjo se je vseeno odzval z zrelostjo petletnega mladiča, ki z vso strastjo zatrjuje, da nečesa ni naredil, čeprav je več kot očitno, da je storil prav to. V tistem trenutku ga je kobold potegnil k tlom in mu jih napel še enkrat. Do takrat se je Oryan že zelo dobro zavedal, da so spački morali opaziti kako je eden izmed njih ostal brez polovice glave, zato bodo slej kot prej tudi ugotovili, da se puščice ne streljajo same od sebe. In takrat bosta izpostavljena prav on in Varulv, če ju opazijo, kar pa sredi goste in visoke trave ni bilo lahko, prav tako pa tudi ne nemogoče.

„Torej, Varulv,“ je tiho zarenčal Oryan, „Kaj naj narediva? Pravkar si enemu odstrelil pol glave, pa še precej veselo poplesava naokoli. Če je tisto bila glava, seveda,“ se je popravil. „Ampak, tvoj lok je podoben mojemu in vem kakšen domet ima, in s take razdalje težko poškoduješ večjo žival, glava tiste spake pa je šla z lahkoto stran. Torej, so najbrž mehki … ampak potrebno bi jih bilo raztelesiti, da bi umrli.“ Priprl je že tako priprte oči in sam v sebi zavzdihnil. Redkokdaj se je s komerkoli pogovarjal tako veliko, in tega neznanca v primeru, da ne bi bilo tistih grozot ne bi niti pogledal, sedaj pa mu je celo predstavil svojo teorijo. Krizni časi spreminjajo kobolde, je ironično pomislil in se prihulil čisto k tlom, poleg Varulva, ki je napeto opazoval druščino hudičev. „Psa imajo,“ je dodal Oryan, ki ga je to dejstvo prestrašilo bolj kot ostala ekipa.

Čeprav sta bili njuni telesi dobro skriti med rumenkasto travo, sta oba pozabila na svoje repa, ki sta se kot ob vsaki zaznani nevarnosti postavila pokonci kot dve debli, ki sta štrleli iz trave, le da sta se ti debli premikali, kar so opazili tudi člani spačene odprave, ki se je očitno samo povečevala. Pa sem mislil, da ima Neprehodno Gorovje to ime z razlogom, je žalostno pomislil Oryan.
Nazaj na vrh Go down
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 22
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   Ned 20 Jul 2014 - 16:23

    Morskow je puščico z napičenim fesom ves šokiran izpulil iz drevesa, v katerega se je zarila, in začel ves zadet glasno objokavati svojo izgubo. Ta incident, pa je, tako je bilo videti, zbudil vodjo odprave, ki je utišal njega in preostanek razburjene skupine ter glasno oznanil, da prihajajo v miru in da se želijo pogovoriti z bitji, katerih pripadnik jih je napadel. Koboldi so s svojim sistemom sporočanja, nedoumljivim navadnim smrtnikom, sporočilo o zborovanju v Velikanovi dalji razposlali po vsem koboldskem severu in še istega večera je bila tako dolina priča prizoru, kakršen se je v zgodovini zgodil le redko: na desetine koboldov je posedalo okrog majhnih ognjev in na njih cmarilo svoja zelišča ter gobice, na sredini pa so v družbi najmodrejših in najbolj sivih koboldov sedeli popotniki, ki jih bitja, ki so jih spoznali, nikakor niso nehala presenečati - to bi sicer lahko rekli tudi v obratni smeri. Kadar so si popotniki ob ognju slekli katerega od premnogih plaščev, se je skozi koboldske vrste razširilo presenečeno mrmranje, kajti odstranjevanje kože jim nikakor ni bilo razumljivo. Po obroku gob, za katere so koboldi na splošno menili, da nimajo posebnih opojnih učinkov (kakopak so na popotnike učinkovale vsaj kot krepak vrček piva), je vodja odprave vstal in zbranim z močnim glasom na kratko pojasnil, da so prišli prositi kobolde za pomoč v južni deželi. Eden od starejših koboldov, ki je vstal za njim, se glede prošnje sploh ni opredelil, pač pa je člane odprave opozoril, da so koboldi svobodna bitja in da nimajo nikogar, ki bi jim ukazoval, zatorej se bo vsakdo odločil po svoji presoji. Nato se je zborovanje šele zares razmahnilo; eno najbolj nenavadnih zborovanj, kar jih je do tedaj videl svet. Popotniki so natanko opisali razmere v deželi, bitke s temo stranjo, njihova grozodejstva in prevlado po zadnji vojni. Mnogo pa so imeli povedati tudi koboldi in ker so bili popolnoma enakopravni, je imel vsakdo, tudi najmlajši, pravico, da izrazi svoje mnenje. Mnogi so opozarjali, da opisano ni njihova vojna in da bodo svojemu ljudstvu z vpletanjem zgolj škodili. Drugi so poudarjali prednosti njihovega udobnega življenja v severnih gozdovih in tega, da prebivalci Foresta zanje povečini niso vedeli. Našel pa se je tudi nekdo, ki je trdil, da trpljenje vsakega dobrega bitja zadeva vsakega drugega, in da so dolžni pomagati, ne glede na to, da sami v vojno nikoli niso bili vpleteni. Našli so se tudi taki, ki so pozivali k pustolovščinam in tretji, ki so sanjali o napredku, ki ga bodo kot rasa doživela, če se povežejo z južnimi deželami, vendar je bila ta stran na splošno v manjšini. Miroljubni koboldi so večidel živeli mirno in premišljeno, pa tudi precej pasivno in se niso želeli na vrat na nos zapletati v nevarnosti, ki jih sploh niso zadevale in jih niso poznali. Tako so se precej pozno v noč zagrete izmenjave mnenj unesle in eden izmed starih koboldov je ostalim še enkrat položil na srce, naj se odločijo po lastni presoji. Vodja odprave je dodal, da se bodo odpravili ob zori dva dni kasneje in da bodo toplo sprejeli vsakogar, ki se jim bo pripravljen pridružiti. Bil je nekoliko razočaran, a bolj kot je spoznaval značaj koboldov, bolj mu je bilo jasno, da se česa boljšega preprosto niso mogli nadejati. Ob zori drugega dne so se na pot odpravili sami, a eden od osivelih koboldov jih je potolažil, da je bilo to za pričakovati; tudi tisti, ki so se odločili priti, so potrebovali več kot toliko, da so se poslovili od družine in predvsem nabrali dovoljšnjo zalogo omamnih zeli in gob za tako dolgo potovanje. Tako so začeli potovanje nazaj na jug, nekoliko razočarani, a obenem z jasnim zavedanjem, da bi se odprava lahko končala tudi mnogo slabše. Potovali so hitro in brez zapletov, saj je bilo vreme poletju primerno milo in se že po nekaj tednih znašli tam, kjer so začeli - na vilinskem zbirališču Aniriel.

[Tako. Nalogo s to sodbo zaključujem, saj so minila že 3 leta od njenega razpisa Smile Vsi udeleženci, ki boste napisali zaključni post v temi Vilinsko zbirališče Aniriel, ste si prislužili nagrado, ki bo določena glede na kvantiteto in kvaliteto pisanja. V postu lahko na hitro povzamete izid odprave, odziv vašega lika na izid, občutke ob vračanju domov in načrte za prihodnost. Potovanja do tja ni potrebno opisovati v nobeni drugi temi.
Hvala za potrpežljivost.]
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Velikanova dalja   

Nazaj na vrh Go down
 
Velikanova dalja
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
RPG Forest :: Neznane dežele :: Sever-
Pojdi na: