Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let :)
 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 Otok Sumatol

Go down 
Pojdi na stran : 1, 2  Next
AvtorSporočilo
Leassi
Admin
Admin
avatar

Female Prispevkov : 8330
Starost : 22
Lokacija : Lossarnach
Geslo : .•° No Mercy °•.
Registracija : 22/06/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 116.620

ObjavljaNaslov sporočila: Otok Sumatol   Pet 26 Sep 2008 - 15:48

Kar precej velik otok, ki leži precej severno od Belerianda. Med starimi prebivalci Foresta velja za prekletega, zato tja ne plujejo nobene ladje. Tam so nekaj časa živeli vilini, ko so šeli prišli iz daljnih dežel, preden so se umaknili v gozdove. A tudi njim otok ni bil všeč in ovijalke, grmovje, pesek in voda so že davno prekrili ostanke njihovega začasnega naselja.

_________________
¤~°~¤
"Veruj v svoje verige, a zastraži ujetnika."
~¤~°~¤~
Moč: 1
Spretnost: 2
Hitrost: 2
Inteligenca: 2
Spomin: 1
Motivacija: 1
Zbranost: 2
Iznajdljivost: 1
ORMV: 1
°~¤~°~¤~°

°~¤~°~¤~°
Nazaj na vrh Go down
http://forest-way.heavenforum.com
Belree
Moderator
Moderator
avatar

Female Prispevkov : 2622
Starost : 20
Lokacija : Lossernach
Geslo : If you speak not, you cannot speak evil.
Registracija : 27/12/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 40.750

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Pon 29 Avg 2011 - 9:42

Mrko je pogledala Clarisso, saj jo je princeska zelo hitro in hladno odpravila. A Belinim očem ni ušlo naveličano in jezno zavijanje z očmi, kar je pomenilo, da je bil njen namen-poleg opozorila seveda -dosežen. Nekaj časa so hodile oziroma nekatere jahale v tišini. V daljavi se je naposled začelo dvigati Beleriandsko obzidje, in ni trajalo dolgo, da so bile od mesta oddaljene le še nekaj minut. Takrat je princeska zopet spregovorila:"Če bodo vrata zaprta, ko pridemo do njih, pustite meni da govorim, če bo potrebno pa igrajte mojo igro:" Belree se je posmehljivo zasmejala, nato pa je zelo tiho dejala:"Seveda, vaše veličanstvo." Zadnji besedi je spregovorila s takim prezirom, da je bila prepričana, da bo Clarissi zagotovo dvignila pokrovko. Ko so prišle do mestnih vrat, pa so bila ta seveda že zaprta. Kmalu je princesa že ukazovala stražarju, ki je najprej ni prepoznal, nato pa se ji je že ponižno opravičeval. V trenutku, ko je stražar povprašal o njenih sopotnicah, je Belree sklonila glavo in se postavila v spoštljivo pozo, kakršno je ponavadi videla na spremljevalcih plemičev. Clarissa je kmalu povedala, da bodo vse razen Amethyst služabnice na njenem dvoru. V delčku sekunde se je Bel vzravnala in dvignila glavo, ter v princeso zavrtala z ostrim in ledenim pogledom. A njena prevara je uspela, saj so le nekaj trenutkov kasneje že korakale po eni izmed Beleriandskih ulic. Čarovnica si je ogledovala znane kraje, ki pa so se spremenili od njenega zadnjega obiska. Ena izmed njenih sopotnic je nekaj rekla in pospešile so tempo. Bel je vedela, da je ladjedelnica na drugem koncu mesta, pri morju, in da je že pozno, zato se ni čudila, da so zdaj (vsaj tiste brez konjev) že tekle. Čez nekaj časa je vonj po soli in razkrajajočih ribah postal močnejši, in kmalu so stale v ladjedelnici. Na morju so plavali čolnički in ladje, morska gladina pa se je svetlikala v zadnjih žarkih sonca, ki je zdaj že skoraj popolnoma zašlo. Na bližnji steni je videla pergament, ki ga je Amethyst očitno že preučila in jim povedala, katere so najpametnejše možnosti za izposojo. Po kratkem ogledu je tudi Bel videla, da ima prav, zato je rekla: »Meni osebno je za udobje vseeno, in zaradi mene lahko gremo tudi s čolničkom.« Še preden pa bi ji katera lahko odgovorila, je med njih skočil vsiljiv, suhljast in s preveč nakita ovešen prodajalec, ki jim je s polnim zagonom začel opisovati cene ladij, razglede in nočne poglede na Beleriand. Še preden pa bi jim lahko opisal celotno ponudbo, so ga dekleta utišala. Ker je prepoznal Clarisso, se je hitro spet oglasil, a tokrat z mnogo bolj spoštljivim in priliznjenim glasom: » Vaša milost, tej kupčiji se pač ne boste mogli upreti. Najem te čudovite, razkošno opremljene in izredno hitre enojambornice vam ponujam kakor še nikomur ne prej ne kasneje. Računal vam bom le 500 zlatnikov na dan, plačali pa boste za toliko dni, kolikor boste porabili. Edinstvena priložnost, moja gospa.« Belree se je namrščila, saj mu ni zaupala, in en hiter pogled na ostalo skupino ji je sporočil, da so tudi druge v dvomih. Končno so se odločile, da bodo vseeno sprejele ponudbo in le nekaj minut zatem, so že izplule iz mestnega pristana. To je bila Belina prva plovba in že skoraj takoj po tistem, ko so izplule ji je zibanje začelo iti na živce. Edina v skupini, katere imena ni poznala, se je ločila od skupine in šla počet nekaj , kar je bilo njenim sopotnicam neznanka. A kmalu se je vrnila z besedami: »S severa se nam bliža huda nevihta!« In res, kmalu je zagrmelo in čez nebo je udarila prva strela, dež pa se je v ulil iz težkih oblakov. Bila je skoraj popolna tema, saj so deževni oblaki zakrili mesec. Prek širnega morja je zapihal leden veter, voda pa je vzvalovila. Kmalu je dež padal tako močno, da Belree ni videla niti drugega konca ladje, kaj šele mesta. Bile so v trdi temi, le kakšna strela je včasih z grozljivo belo svetlobo osvetlila palubo. Ladja se je zibala kot ponorela, veliki valovi pa so pljuskali čez ograjo na palubo, da so še bolj zmočili Belree in sopotnice, ki so bile od dežja že tako ali tako čisto premočene. Temnolaski je bilo že hudo slabo, in res se ni mogla spomniti, kako bi se lahko rešila iz tega položaja. Boj s norim škratom? Brez večjih težav. Ampak koko naj si z magijo pomaga v takem položaju? Da bi umirila morje, bi potrebovala ogromno moč, ki pa je ni imela. Pa tudi besed, ki bi ji pomagale zaustaviti nevihto ni poznala. Obupana se je obrnila ostalim sopotnicam in jih vprašala: » Kaj naj naredimo?« Ni bila prepričana, ali so jo med rjovenjem vetra sploh slišale, a upala je na pomoč, saj ni vedela, kako dolgo bo še zdržala divje zibanje.

_________________



Moč: 2
Spretnost: 3
Hitrost: 2
Inteligenca: 2
Spomin: 1
Motivacija:  o
Zbranost: 2
Iznajdljivost: o
ORMV: 2



Truth seeker. Wanna be free? Fight for freedom!




Nazaj na vrh Go down
Alynn
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 157
Starost : 20
Lokacija : Cesta med Lossanarchem in Beleriandom
Geslo : Music is a way of life <3
Registracija : 27/12/2010

Statistika
Status: Berač
Denar: 3.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Pet 20 Jan 2012 - 20:49

Ko so prispele do pristana jih je dobesedno napadel prodajalec, ki je bil začuda ob tej pozni uri še vedno v pristanišču. Bil je ovešen z nakitom in nekoliko debelušen, očitno pa je tudi prepoznal Beleriandsko princeso med njimi in sladkobno je začel nakladati. »Vaša milost, tej kupčiji se pač ne boste mogli upreti. Najem te čudovite, razkošno opremljene in izredno hitre enojambornice vam ponujam kakor še nikomur ne prej ne kasneje. Računal vam bom le 500 zlatnikov na dan, plačali pa boste za toliko dni, kolikor boste porabili. Edinstvena priložnost, moja gospa.« Dekleta so se nekajkrat spogledala, potem pa se odločila, da bodo sprejela ponudbo. Če jih prinese okoli mu konec koncev še vedno lahko enostavno preprežejo vrat. Potem ko jim je pokazal njihovo ladjo so se oprezno vkrcale. Sumatol je bil velik otok in Alynn je nameravala Altrazza kar lepo vzeti s sabo. Odpeljala ga je v podpalubje in nemirnega konja privezala ter mu poiskala nekaj sena, da je imel kaj početi. Ko se je vrnila nazaj na krov so že izplule in Beleriand na kopnem je postajal manj in manj očiten. Na začetku se je rjavolaska zadovoljila z naslanjanjem na ograji in gledanjem v morje. Od površine je odsevala srebrna mesečina in ob robove ladje so udarjali majhni valovi, ko so rezali skozi vodo. Čez nekaj časa pa se je začela dolgočasiti in obrnila se je v iskanju zaposlitve. Belree je izgledala zelo nezadovoljna, zato se je odločila, da je ne bo motila. Ravno je začela razmišljati, če bi načela pogovor s kakšno od manj poznanih sopotnic, ko se je ena od njih vrnila v njihovo sredino in jih živčno obvestila o stanju vremena. Alynn je presenečeno uprla oči v nebo. Še pred nekaj minutami je uživala v razgledu na z mesečino obsijano morje, sedaj pa so mesec zakrili temni in gosti oblaki, ki niso napovedovali prav nič dobrega. In še pluli so prav v tisto smer. Ozrla se je, vendar sedaj nikjer več ni bilo videti nobene obale, njej pa so lase že začele močiti prve kapljice. Mirno rosenje se je v bežnih minutah prelevilo v divji naliv, ki jo je takoj premočil do kosti, vendar je bila to trenutno ena njenih manjših skrbi. Veter je neusmiljeno bičal ob bok njihove ladje, katero so premetavali visoki valovi. Že res, da je bila na svoji prvi plovbi, vendar se je Alynn posvetilo, da se bodo jadra vsak čas natrgala, če jih ne spustijo. Pognala se je proti kupu vrvi ki je visel ob platnih in začela cukati eno za drugo dokler ni našla prave. Nanjo se je obesila s vso svojo težo in desno jadro se je začelo spuščati proti palubi. Potegnila je še močneje, njeno početje pa je osvetljevalo bliskanje strel. Ni se potrudila, da bi tkanino spustila do konca, znižala ga je le toliko, da ni bilo več napeto in vrgla se je še na vrvi, ki so upravljale z drugim jadrom. Tu se ni več trudila z razločevanjem in se je obesila kar na vse skupaj, saj je bila trenutno prioriteta platna ohraniti cela, z veslanjem na taki ladji namreč ne bi prišle posebej daleč. Čez rob so začeli pljuskati valovi in situacija je postajala vedno bolj brezupna. Med zavijanjem in grmenjem je razbrala tudi krik njene znanke in se izmaknila veliki motri gmoti, ki je bila jadro, in je pristala tik ob njej. Medtem ko se je trudila do konca spustiti sedaj tudi drugo je črnolaski zavpila odgovor. »Mislim,da bi se morale privezati in počakati, da bo konec!« Tudi druga gmota je čofnila na palubo in Alynn je pograbila kar vrvi od jader, da bi začela izvajati svoj načrt.

((modern day miracle? Js napišem post xD))
Nazaj na vrh Go down
Amethyst
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 4421
Starost : 23
Lokacija : Behind your back.
Geslo : Manipulate me, if you can!
Registracija : 28/06/2008

Statistika
Status: Ropar
Denar: 37.421

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Pon 23 Jan 2012 - 21:28

Ene užaljene, drugi vzvišene, pa s kom jaz potujem, si je mislila Amethyst, ko se je približevala jadrnici, ki so jo nameravali ravnokar najeti od sumljivo okitenega prodajalca. Ni čudno, da se najboljše znajdem sama. Ljudi res ne prenašam najbolje. Zamorjeno se je povzpela na pozibavajočo se ladjico. Očitno se nejevolji še ne bo tako hitro odpovedala. Res je, rada je imela morje, a samo takrat, ko ga je varno opazovala s kopnega. To, da je morala stati na majajočem se plovilu pa je bila čisto druga stvar. Poskušala je skriti svoje nelagodje in kanec strahu, ko je stopila do roba, se tesno oprijela ograje in se zazrla v nemirno morje. Ugotovila je, da to le še povečuje njen strah, zato se je raje umaknila nekam bolj na sredino plovila in njegovo upravljanje prepustila drugim. Sedla je na prijeten lesen pod, tako da je bila s hrbtom naslonjena na jambor ter zaprla oči, da bi se pomirila in ponovno našla notranje ravnovesje. Tik preden ji je uspelo doseči višje duhovno stanje, so jo izven meditativnega stanja brutalno spravili zvoki panike in Amethyst je urno skočila na noge in instinktivno povlekla na dan svoje dolgo bodalo, čeprav bi ji v tem primeru težko prišlo na pomoč. Prav kmalu je ugotovila zaradi česa panika. Pomanjkanja svetlobe ni bilo težko zaznati, prav tako ne pjuskajočih kapljic, ki so padale iz neba. Z grozo se je zavedla, da se tal podnjo vedno bolj zibljejo, zahvaljujoč vedno večjim valovom, le da tega prej, ko se je sproščala ni opazila. Čeprav ji vedno močnejši dež ni bil najbolj v pomoč, je poskušala razmišljati umirjeno in racionalno. Čutila je stiskajoč občutek strahu v želodcu, ko se je poskušala zbrati in se ozirala po palubi. Bel je zmedeno obstala, medtem ko je Alynn urno ukrepala s spuščanjem jader, kar se je Thysi zdela zelo dobra zamisel in tako ji je prikimala. Za razliko od prve, pa se ji druga Alynina ideja ni zdela tako zelo učinkovita. Amethyst je že skoraj panično pritekla do nje in ji zavpila:
"Ko nas bo obrnilo, nam vezanje ne bo kaj veliko pomagalo, razen tega da bomo ujeti pod vodo in ne bomo mogli priplavati na površje! Čarovnica si! Zdaj potrebuješ svoje moči, ne za razkazovanje pred drugimi ljudmi. Dajva, jadrnico morava poskusiti obdržati, kar se da v vertikalnem stanju. Urok jo bo držal tudi skupaj, tako da bomo prišli skozi z minimalno škodo, če bo uspelo." Amethyst je iskreno upala, da bo. Najmanj kar si je želela je, utoniti na poti proti Sumatolu, otoku čarovnikov.
"Potrebujeva čim več ljudi v krogu, da nama ne bo zmanjkalo energije. Vključiti morava tudi ljudi, s tem da mora ena ostati izven kroga, če se mi preveč izčrpamo," je Thysa povedala svoj načrt do konca, ter začela klicati dekleta bližje. Ko so se zbrale je tudi njim kratko obrazložila načrt, saj so ga morale začeti izvajati čim prej.
"Clar ti ostaneš zunaj, za vsak primer. Poskrbi za kar lahko. Ostale se primimo v krog v zaporedju: Alynn, Rhina, Belree in jaz. Tako bomo uravnovešene tiste z magijo ter ljudlje; predvidevam, da Rhina ali Belree ne posedujeta magije," naredila je hipen prestanek, da bi dekleta lahko dojele kaj jim govori, nato pa nadaljevala, "Uporabile bomo besedo za vodo - lympha, in za in za ščit - parma. Tako bi morali biti naši uroki najbolj učinkoviti. Ponovite besede za menoj, nato pa nadaljujte z ponavljanjem v mislih. Lahko tudi tiste, ki ne posedujete magije." Tako je zaključila z navodili in začela z izgovarjanjem uroka, ko so trikrat naglas ponovile so začele ponavljati le še v mislih. Thysa je zaprla oči, saj se je tako lažje zbrala in prav kmalu je začutila pretakanje energije skozi štiri magična bitja, združena v namenu.

[Ok, se opravičujem, ker sem vklopila vaše like brez potrditve, ma če bi čakala, da bi vsak napisal post če se je strinjal ali ne bi trajalo preveč časa. Upam, da ne zamerite.]
Nazaj na vrh Go down
Clarissa
Človek
Človek
avatar

Female Prispevkov : 1823
Starost : 21
Lokacija : Beleriand
Geslo : Uspeh na Forestu je 1% priložnosti, 1% dela in 98% zlobe
Registracija : 10/12/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 35.140

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Tor 24 Jan 2012 - 18:35

Ob prihodu v ladjedelnico jo je nek obilnejši trgovec takoj prepoznal. Seveda je postal ves sluzav in priliznjen. Rahlo se je namrdnila, ker je bil vsiljiv, a se je sprijaznila s tem, ker so ponavadi vsi trgovci taki. Ponudba je bila, ne glede na vse, odlična. Sprejele so jo, kar nekaj žensk pa je vsaj rahlo sumničavo pogledalo trgovca. Tudi Clar je kupčija malo smrdela, a se je spomnila, da je v Beleriandu, kjer ti redkokateri mimoidoči želi slabo. Že vsaj leto je minilo, pa se še vedno počutim ogroženo. No ja, mnogo boljše, kot da bi se povsem pomehkužila. Prijela je uzdo svojega črnega konja in malce potegnila, da se je premaknil z mesta. Kar čutila je njegovo neodobravanje, toda hotela ga je imeti ob sebi med raziskovanjem Sumatola. Sledila je ostalim in se vkrcala na enojambornico, ki je delovala čvrsto in kakovostno. Morda pa najem res ni bil slaba ideja. Finvarro je odločno spravila v podpalubje ter ga za vsak slučaj privezala mnogo bolj, kot bi ga sicer. Spodaj je bilo par boksov za konje, ki so bili mnogo ožji kot običajno in opremljeni s precej več vrvmi. Zvlekla ga je v enega izmed boksov, mu snela uzdo in sedlo, nato pa ga privezala. Tudi vse noge je zvezala na robove boksa, saj ni hotela da odtrga vrvi in pobegne iz podpalubja, če bi zašli med hujše valove. Vrnila se je med ostale, si malo ogledala ladjico, nato pa pomagala pri usmerjanju slednje. Jadranja in upravljanja enojambornice se je naučila v tretjem mesecu svojega bivanja v Beleriandu. Nekaj neprijetnih dni je preživela na jadrnici nekega bogatega plemiča, ki ga je nujno potrebovala za večanje vpliva. Takrat se ji je bila muka učiti, sedaj pa si je želela, da bi poslušala bolje in se naučila še več. Mnogo močneje si je to želela le par minut kasneje, ko je Rhina oznanila prihod nevihte. Neurje je prišlo nad njih v par trenutkih. Valovi so začeli butati ob jadrnico, veter pa je s sabo prinesel neusmiljeno bičanje dežja. Iz podpalubja se je zaslišalo živčno rezgetanje, ki je že skoraj spominjalo na čudno človeško kričanje. Zavrtelo se ji je in zgrabila jo je panika. Ječanje ladje se je spremenilo v ječanje njene matere, butanje valov v zloben, hripav smeh njene sestre, šumenje dežja pa v očetov poslednji šepet. Hotela je zakričati, a ni mogla dati glasu od sebe, zato je le pospešeno poskušala zajeti nekaj zraka. Medtem, ko so druge ukrepale, se je trudila s tem, da se spravi k sebi in pomiri. Šele Thysina odločnost jo je pripravila do tega, da se je streznila. Sicer ni bila navajena poslušati ukazov, a je le kratko pokimala in je šla preveriti jadra in ostalo. S težavo jih je spravila v red in pravilno zvezala, nato pa jih je pospravila na varno. Sicer je bila zaradi težavnega dela precej izčrpana, a ji je koncentriranje na druge stvari pomagalo pri ohranjanju mirnosti. Začela je opazovati ostale, ki so se trudile z uroki.
Nazaj na vrh Go down
http://harry-slo.forumotion.net
Rhina
Človek
Človek
avatar

Prispevkov : 44
Registracija : 14/06/2011

Statistika
Status: Berač
Denar: 5.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Sre 25 Jan 2012 - 18:59

Sonce je že počasi menjavalo barvo, ko se je skupinica temnih postav približevala pristanišču. Zavile so proti vsiljivemu in sumljivemu prodajalcu enojambornic. Možicelj je bil prevešen z raznimi zlatimi in srebrnimi ogrlicami, poleg tega pa v njegovem levem ušesu kraljeval še zlat uhan. Če bi mu odšteli ves nakit bi bila verjetno njegova telesna teža za polovico manjša. Z vsiljivo ponudbo jih je kar prisilil, da so stopile na krov ene njegovih ladjic. Če bi bila sama ne bi sprejela te ponudbe… ji je šinilo skozi misli. Temu človeku ni niti malo zaupala. Ostala je tiho in se le nezadovoljno prestopala in noge na nogo. Še nikoli ni bila na ladji kot taki. Edino kot malo mlajša je po nekem jezercu plula v majhnem čolničku. Pomaknila se je na rob palube in se zazrla v črnino pod ladjo. Spreletel jo je srh in nelagodje. S pogledom je preletela ostale potnice in zavzdihnila. Zavel je mrzel veter in Rhi si je na glavo poveznila kapuco svojega črnega plašča. Prodajalec je odvezal ladjico in slednja se je počasi začela pomikati stran od pomola. Rhina je zaslišala kako se je začelo prej popolnoma mirno morje začelo zaganjati v ladjico. Nenadoma se je na nebu zabliskalo in iz gostih, črnih oblakov, ki so se pojavili se je v trenutku tudi ulilo. Dež je močil razprta jadra in veter je ubogo enojambornico nosil sem in tja po morju. Neko dekle je pohitelo in zvilo jadra. Rhina se je pomaknila proti sredini ladjice, saj je bila velika verjetnost, da jo ob robu ladje zalije kakšen visok val, pa tudi varno se ni počutila. Postalo jo je rahlo strah, ko je opazovala kako morje meče ubogo plovilo med svojimi valovi. Zopet je zavel močan sunek vetra in odneslo ji je črno kapuco z glave in razkrilo njene lase. V trenutku jo je zmočilo in postala je še slabše volje kot je bila. Naslonila se je na jambor in kar malo živčno opazovala situacijo. Z las so ji tekli curki vode in počasi ji je voda prihajala tudi pod plašč. Zazrla se je v eno od njih, ki je imela načrt. Nemočno je kimala, ko jo je poslušala. Kljub močnemu hrupu nevihte okoli njih je razumela kaj dekle želi od nje in nelagodno je stopila v krog. Navadno ni izpolnjevala ukazov in bila tako ustrežljiva, vendar jo je nevihta prepričala, da je. Njen pogled se je še enkrat preusmeril v besne oblake. Zaradi močnega naliva in temnega ozračja je bilo komaj kaj videti. Zopet se je nekajkrat zabliskalo. Začela je upoštevati prej dana navodila. Nekajkrat je ponovila urok, potem pa ga razločno ponavljala še v mislih.
Nazaj na vrh Go down
Armadal
Admin
Admin
avatar

Male Prispevkov : 7678
Starost : 22
Lokacija : Toasting in the summer sun.^^
Geslo : Scream, scream, like you would if I ravished your body.
Registracija : 02/02/2009

Statistika
Status: Morilec
Denar: 113.919

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Pet 27 Jan 2012 - 20:52

Mogočni temno sivi in modri oblaki so se ob vztrajnem, mrzlem vetru vse hitreje zgrinjali nad vašo ladjo, ki je po vse bolj razburkanem morju poplesovala kakor orehova lupinica. Ker ste bile vse temnostranke bi bilo vse skupaj bržda prav poživljajoča zabava, če se same ne bi nahajale prav v tej nebogljeni lupinici, s katero je morje neusmiljeno pometalo, slani pršec pa je vse na krovu že premočil do kože. Z nekaj napornega, a odločnega dela vam je uspelo spustiti in zviti jadra, ki bi jih tuleči veter drugače strgal z jambora in z vso srečo pri tem prelomil še jambor sam. Amethyst, najmočnejša izmed čarovnic na krovu in tudi najbolj vajena situacij, v katerih je šlo za nohte, zato se je tudi najhitreje spravila k sebi in prevzela vajeti. Urno je pozvala ostale, naj se ji pridružijo v magiji, kajti to je bil edini pameten način, s katerim bi se ubranile besnečih voda in ohranile celo ladjo, ki bi jim omogočila povratek na celino, sprva pa še obisk Sumatola.

Amethyst, Belree, Rhina in Alynn ste se prijele v roke in začele mrzlično, a natančno ponavljati dve preprosti besedi, ki vam jih je zaupala črnolasa temnostranka. Sprva se ni zdelo, da bi magija kakorkoli vplivala na rjoveči veter in dež, ki je bičal vaše premočene obraze in roke, a kljub odporu vremena se niste vdale, temveč ste še naprej izgovarjale besedi. S trmo in vztrajnostjo je magija le pričela delovati in razburkani valovi, ki so prej tako divje pretresali vašo ladjo, so pričeli izgubljati svojo moč. Grmenje v temačnih, bliskajočih se oblakih daleč nad vami je postajalo vse tišje in veter, ki je prej neusmiljeno tulil okoli vaših glav, vam mršil lase in vas slepil s slano vodo, je odrohnel proč, da bi se znašal nad kakim drugim potnikom, ki je takemu vremenu navkljub nespametno ostal na morju.

Zdaj ko je bilo najhujše mimo ste nekatere nevede odprle oči in pričele popuščati prijem, zaradi katerega moči vam je poprej pobelilo členke. Z olajšanimi vzdihi in nasmeški ste si otrle kaplje potu, pomešane s slanim pršcem, in strmele v nebo, po katerem so se potikali le še nežni sivi oblački. Kakor da bi se vam narava maščevala za to, da ste tako hitro popustile, je v tistem še enkrat zagrmelo, in iz na videz nedolžne sivine nad vami se je usul težak, moker dež, ki vas je v trenutku premočil do kosti. Rhina in Clarissa sta se umaknili v podpalubje, da bi se izognili še nadaljnjemu tušu, medtem ko ste Alynn, Amethyst in Belree ostale na krovu. Ko je slednja hotela izpustiti dlan, za katero je še vedno držala Amethyst, pa je ta kar ni izpustila, temveč je še naprej z razmišljujočim pogledom zrla v njene oči. Kljub zmedi, ki je vladala v nevihti, in koncentraciji, ki jo je od nje zahtevalo čaranje, je bila sposobna opaziti iskrice magije, ki so z veliko večjo silo kot pri človeku preskakovale od nje in k Belree, pa nazaj.


[mi bosta mogle oprostit, metka &bel, da tkole nardim šen zaplet, sam da nardim mal več materjala za pisat. Zdej mi nej usaka spravi skp minimalno en post o tem, kako ste varno prispele do sumatola, pol pa na obali dobiste naslednjo sodbo. Good luck & veliko užitkov pri pisanju. Smile]


_________________

Stran: Temna
Starost: 18
Moč: 3
Spretnost: 3
Hitrost: 3
Inteligenca: 3
Spomin: 2
Motivacija: 2
ORMV: 1
Zbranost: 2
Iznajdljivost: 2

I'll hunt again one night.


Nazaj na vrh Go down
Alynn
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 157
Starost : 20
Lokacija : Cesta med Lossanarchem in Beleriandom
Geslo : Music is a way of life <3
Registracija : 27/12/2010

Statistika
Status: Berač
Denar: 3.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Tor 31 Jan 2012 - 18:38

Panika je vela skoznjo v močnih valovih, ko se je tista skrivnostna temnolaska, ki se je še najbolje razumela s princeso domislila nečesa. V tej situaciji ji je bilo očitno vseeno, da je razkrila svojo identiteto kot čarovnica in Alynn je ubogljivo stopila v krog, ki so ga dekleta hitro izoblikovala na sredini palube. Eno roko je sklenila z njihovo trenutno vodjo, drugo pa z edino na krovu, za katero se še ni vedelo, kaj zares je. Zaprla je oči in začela melodično ponavljati beside, ki jih je izgovarjala čarovnica na njeni levi. Alynn ni bila izkušena, pravzaprav je znala svoje moči uporabljati v zelo majhni meri, vendar ko je začutila magijo, ki je začela valovati skozi njih, je vse ostalo poteklo naravno. Njen prijem na rokah drugih dveh je bil skoraj kosti lomeč, tako od koncentracije kot od strahu. Kakorkoli, po nekaj minutah so se počasi začeli kazati učinki njihove moči. Tla pod njo so se zibala vedno rahleje, divje butanje in šumenje valov se je začelo umirjati in tudi grmenja se ni več slišalo. Počasi je začela rdečelaska popuščati svoj prijem in napol nejeverno za majhno režo odprla oči, vendar je veke kaj kmalu do konca razprla. “Dejansko je delovalo…” Morje okoli njih je samo še mirno valovalo, na nebu, ki se je na obzorju že začelo rožnato barvati pa so plavali samo še nedolžno izgledajoči oblački. Iz katerih se je v naslednjem treutku ulil dež. Ker je bila Alynn tako ali tako že mokra in še vedno pretresena zaradi izkušnje, ki bi je lahko stala življenja, je dež ni posebej motil. Dekleta so se počasi razkropila po ladji, tako da so na krovu ostale samo še tri čarovnice. Ko je opazila pogled v očeh njihove rešiteljice se je zavedela, da tudi Belree do sedaj ni razkrila svojih sposobnosti, ki pa so bile sedaj, ko je pomislila, verjetno ključni factor njihovega uspeha. Ona sama je bila preveč neizkušena in brez njene prijateljice sami s temnolasko nebi bili dovolj. Spomnila se je, da je v podpalubju privezan njen konj in hitro se je pognala po stopnicah v trebuh ladje.

Altrazza je našla v njegovem boksu, ko je mirno žvečil seno in ni ničemur namenjal posebne pozornosti. Nekaj časa je še nejeverno zrla v zlatorjavega lepotca, potem pa se po dolgih minutah božanja odpravila nazaj na krov. Horizont je bil zdaj že dodobra obarvan v oranžkasto – rožnate tone in v svetlobi svita se je malce na levo od njihove smeri bledo risal temen obris kopnega. Dež se je medtem že umiril na rahlo rosenje in Alynn se je sesedla na tla ob jambor ter si privoščila kratek počitek od vsega stresa in napora.

Zbudila se je kakšno uro kasneje, v presenetljivo sončno jutro in z veseljem je opazila, da je bil otok, ki je iz te bližine izgledal ogromen ne več prav daleč stran. Ni se kaj posebej spoznala na plovbo, vedela pa je le, da bo njihova enojambornica kaj kmalu nasedla, če je ne bodo počasi zasidrale in nadaljevale z manjšim čolnom. Svoje mnenje je tudi izrazila, saj se je potegnila na noge in se pretegnila, preden je spregovorila. “Mislim, da bi se morale počasi ustaviti.”

((da nebo zastalo Smile))
Nazaj na vrh Go down
Belree
Moderator
Moderator
avatar

Female Prispevkov : 2622
Starost : 20
Lokacija : Lossernach
Geslo : If you speak not, you cannot speak evil.
Registracija : 27/12/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 40.750

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Sre 1 Feb 2012 - 16:10

»Privezale?!« je zakričala Belree, medtem, ko ji je leden dež bičal obraz in roke; tega pač ni vsaj malo varovalo težko, premočeno in sedaj že nekoliko raztrgano ogrinjalo. Na to, da bi se v takih razmerah privezala na ladjo, ni niti pomislila. Sicer ni s plovbo imela niti najmanjše prakse, a skoraj vse življenje je preživela v Beleriandu , kar je pomenilo, da je v številnih pivnicah že neštetokrat slišala kako ravnati z ladjami in tudi kako z njimi pluti. A ni vedela kaj naj naredi v primeru hudega neurja, medtem ko ladji grozi da se bo vsak čas potopila ali pa celo zažgala, če vanjo uradi strela. Tisti, ki so to doživeli se ponavadi niso hodili vračat in pogovarjat o izkušnji. »Ahhh!« je zakričala, ko je odskočila, saj bi jo skoraj zadel zvit kos jadra, ki ga je spustila Alynn. Za malo, je pomislila Belree, na katero se je prav v tistem trenutku zlil ogromen val, in jo, če na kakšnem delčku telesa še ni bila do kosti premočena, zmočil še tam. Slana voda ji je tekla v oči, usta, nos. Ni mogla dihati, davila se je z vodo in, ko ji je končno uspelo vdihniti tisti mrzli, po soli dišeči zrak se je temnolaski zvrtelo. Čeprav je prej razmišljala o uporabi magije, sedaj ni bila prepričana, če bi zmogla kakršen koli urok, kaj, šele takega, ki bi umiril nevihto. Poleg tega ni vedela, katere izmed sopotnic sploh obvladujejo magijo; razen za Alynn se ji ni zdelo, da je čarovnica še katera. A kot, da bi brala njene misli, se je takrat zopet oglasila Amethyst. Predlagala je, da bi uporabile magijo, toliko je Belree iz njenega stavka razločila čez rjovenje vetra in grmenje.. Tako torej, ti tudi, je pomislila Bel. Čeprav ji je bila Amethyst vse prej kot naklonjena, se je temnolaska ob čarovnikih počutila bolje kot ob navadnih ljudeh. »…da Belree in Rhina ne obvladujeta magije..« je zavpila Thysa. Misli, da sem navaden človek…, je sama pri sebi rekla Belree. Tega ne bom zanikala, si je mislila. Nikoli ni želela, da bi tujci o njej vedeli več kot je nujno potrebno, torej sploh karkoli. Zato se ni oglasila, ni je popravila, temveč je le stopila čez divje zibajočo ladjo k trojici , ter se oprijela Amethyst in Alynn. Še vedno ji je bilo slabo, in bala se je, a vseeno se je veselila uporabe magije, čeprav jo je ta močno izčrpala. Besede, ki naj bi jih izgovorile, je že dolgo poznala in tudi uporabila jih je kar nekajkrat. Zato se je Bel kljub obupnim razmeram počutila za malenkost bolje, saj je vedela da je močna in dobra v obvladovanju magije, pa tudi Alynn je bila samo za malenkost slabša, medtem ko je za Amethyst pričakovala da bo izredno močna. Belree je čarovnicama močno stisnila roki in štiri dekleta so začela v en glas ponavljati »Lympha. Parma. Lympha. Parma,…« Začutile so veliko moč, ki se je pretakala čez njih in Bel je nekaj trenutkov uživala v magiji, potem pa še je začela njena moč manjšati; udi so postali težki kot da bi imela v žilah svinec in pred očmi so ji zaplesala bele pike. A njihov trud je bil vsaj delno poplačan; morje se je umirilo in veter ni več rjovel. Nevihta je sicer izginila, a ko je Belree proseče pomislila na suh preostanek noči, je zopet zagrmelo in na četverico za roke se še vedno držečih deklet ter na premočeno princeso se je zopet ulil dež. Ta je bil za razliko od prejšnjega topel, a vseeno bi bile vse popotnice bolj vesele noči brez padavin. Clarissa in tista tiha , poprej s oglavnico skrita sopotnica- očitno ji je bilo ime Rhina-sta se umaknili v podpalubje. Nevarnost je minila in Belree se je v tistih nekaj trenutnih razmišljanja krepko naslonila na Amethyst. Zato se je temnolaska opravičujoče zazrla v oči kar nekaj centimetrov višje čarovnice. V njih se je še vedno svetila magija in Bel se je svoje napake zavedala šele, ko je Thysa presenečeno razprla oči. Ker sta se še vedno držali za roke ji Belree ni mogla uiti; Amethystin prijem je bil namreč… Trden. Takrat je temnolasko zadelo kot strela z jasnega. Da ima tako trden prijem po takem uroku…Prekleto močna mora biti. Bel je izustila takšno besedno zvezo, ki je bolj spadala v jezik mornarja kot pa osemnajstletnice. Pa saj trenutno sem mornarka, se je zahehetala sama pri sebi, čeprav v njenem trenutnem položaju ni bilo ničesar smešnega. Zaradi vse panike, ki je naraščala v Belree, ta sploh ni opazila, da sta na krovu z Amethyst ostali sami. »To, da sem čarovnica, lepo prosim, zadrži zase,« je dejala temnolaska, čeprav v njenem glasu ni bilo niti sledu prošnje. Res ni marala klečeplaziti, a zanjo je bila magija vedno zadnje orožje, po katerem je posegla, tisto, za katerega je želela, da je ostalo skrito.

((totalno iz vaje , obupn post. sam mi je uzeu preveč časa da bi šla nouga pisat))

_________________



Moč: 2
Spretnost: 3
Hitrost: 2
Inteligenca: 2
Spomin: 1
Motivacija:  o
Zbranost: 2
Iznajdljivost: o
ORMV: 2



Truth seeker. Wanna be free? Fight for freedom!




Nazaj na vrh Go down
Alynn
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 157
Starost : 20
Lokacija : Cesta med Lossanarchem in Beleriandom
Geslo : Music is a way of life <3
Registracija : 27/12/2010

Statistika
Status: Berač
Denar: 3.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Ned 12 Feb 2012 - 16:44

Sončni žarki so se igrivo odbijali od morske gladine, ki je rahlo valovila. Alynn je z dolgim prstom drsela po vodi, ko se je čolnič počasi in enakomirno peljal proti kopnemu. Dekleta so sedela v tišini, vsa polna pričakovanja in tudi malce prestrašena, ko so se približevale legendarnemu coprniškemu otoku. Naenkrat je rdečelaska opazila moten lesket ne prav globoko pod površjem in bolj se je nagnila čez rob, v poskusu da bi ugotovila, kaj se blešči. Zalesketalo se je še enkrat, še malce bližje in Alynn se je še bolj nagnila. Naenkrat se je okoli njene roke ovila sluzasta siva lovka in jo v enem močnem podegu vrgla iz čolniča. Imela je čas le še za kratek krik, preden ji je usta napolnila voda. Pod gladino je bilo motno in temno, vse kar je lahko razločila je bila ogromna sivkasta gmota precej globlje, iz katere so po njej segale neštete lovke, na nečemu, kar bi pa lahko po neki čudni logiki bilo glava, se je svetlikala zlata lisa. Kako sem lahko nasedla... je bila njena zadnja misel, preden so jo sluzaste okončnie povlekle proti 'glavi', kjer so se razprla usta s petimi vrstami zob, ki so dopolnjevali pravilne kroge vhoda v smrt.

((drage gospe, prosim, ne trudite se me reševat, ker sem Alynn namensko ubila, no biggy Very Happy js bi svetovala, da raje zbežite na kopno Wink))
Nazaj na vrh Go down
Amethyst
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 4421
Starost : 23
Lokacija : Behind your back.
Geslo : Manipulate me, if you can!
Registracija : 28/06/2008

Statistika
Status: Ropar
Denar: 37.421

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Sre 15 Feb 2012 - 13:46

[Skrivnostna temnolaska - to mi je všeč!]

Lebdela je po zraku, ko se je čez njeno telo pretakala magija, roki sta nezavedno trdneje stisnili dlani sopotnic, ko se je sama počutila tako lahko, breztežno. Bilo je kakor, da bi njen duh zapustil telo, počutila se je visoko, lebdeče, neprikovano, svobodno. Besede je izgovarjala kakor v transu, zunanje okolje, ki jo je obdajalo ni več obstajalo, njen duh je bil svoboden, dvigoval se je k soncu, toplem, prijaznem. Počutila se je nenavadno blaženo, občutek, ki ne pritiče bitju kakršnem je bila sama. V takem stanju se ni zavedala, če njihov urok deluje ali ne, pa saj tudi ni bilo pomembno, obstajalo je samo njeno bitje in roki sopotnic, ki sta omogočali pretok magije. Bila je čista, nedolžna, bolj kakor ob samem rojstvu. Ladja na kateri je stala je bila le iluzija, fragment resničnosti, ki je obstajal ali pa ni. Črte so je izrisovale, nežni odbliski sopotnic, oblakov, morja, so postajali vedno bolj resnični. "Dejansko je delovalo…" je zaslišala osupel glas, ki je prihajal iz daljave, ki je postajal vedno bolj snoven. Urok se je bližal h koncu in čarovnica je počasi odprla svoje oči. Dekleta so pretrgala krog, spustila roke in prosljavljala svoj dosežek. Bila je pijana od magije, od uspeha, njene misli še vedno niso bile povsem prizemljene, a se je vseeno naenkrat zavedla Belreejine dlani, ki je še vedno trdno počivala v njeni. Droben, komaj opazen nasmešek je spreletel njen obraz, ko se je obrnila proti sopotnici. Oči so se srečale in v tistem trenutku je šinilo skozi Amethyst, kot tok elektrike. Čarovnica je, je razširila oči in izgledalo je, kakor da se je v tistem trenutku tudi Belree zavedla, kaj je Thysa ravnokar ugotovila. Prosila jo je, naj to dejstvo zadrši zase, Amethyst pa jo je v odgovor zasukala, ter jo vkleščila k sebi, tako da je še vedno držala Belreejino roko na njeni rami in jo pritiskala k sebi, z drugo pa se je oklenila njenega boka čez trebuh. Amethyst se je vse preveč dobro zavedala dekleta, ki ga je prižemala k sebi, njenega slokega hrbta ob svojem telesu ter mešanice vonjav njenih las. Ciničen nasmešek je spreletel čarovničin obraz, ko je svoje ustnice približala Belreejinemu ušesu in jo s sladkim glasom podučila: "Veš, take situacije vedno zahtevajo svoje žrtve." Njeno telo je pržela k sebi še za kakšen trenutek dlje, kot je bilo potrebno, potem pa je sopotnico sunkovito odrinila s sebe ter se brez pogleda obrnila in odšla proti kabinam. Nujno je bila potrebna spanca, saj jo je magija izčrpala, svoje zadnje moči pa je porabila za Belree. Kljub izčrpanosti, pa se je ko se je ulegla na zanikrno posteljo, počutila vse preveč živo. Magija sama in sopotničina bližina sta jo poživili. Morala je zatreti vstrajno žgečkanje med nogami, od jeze in magije podžgano, da si je lahko mirno, s spancem povrnila moči.

Pozno popoldansko sonce je sijalo, ko se je Amethyst prikazala in podpalubja. Spočita, energična ter pripravljena na kratko plovbo s čolničkom se je začela razgibavati. Po kratkem raztezanju, ki ji je zagotavljalo gibčnost je skupaj z dekleti odskakljala do čolnička, ki so ga previdno spustile v vodo. Pregledala je svojo opremo in ko se je prepričala, da ima vse kar potrebuje se je vkrcala v čoln. Poprijela je za vesla in že so se premikale proti svojemu cilju. Preden se je Thysa sploh zavedla, da se kaj dogaja, je Alynn že bla v vodi in prav kmalu tudi pod njo. Amethyst je urno povlekla vesla na čoln, saj ni želela da ostanejo brez le-teh. To bi potovanje precej otežilo. Previdno je nato pokukala čez čoln, a videti ni bilo ničesar več. Voda je bila mirna, temna, kakor da se ni zgodilo nič. Ah, prelepa simbioza življena in smrti, nova smrt, novo življenje, je ravnodušno pomislila, ponovno prijela za vesla ter pospešeno veslala. Videla je že preveč smrti in jih zagrešila, da bi jo vsaka prizadela, pravzaprav je nanje postala odporna. Vedno je na to gledala kot na nekaj naravnega, krog življenja, nekdo gre, drugi pride. Kot prelepa simfonija narave.
Nazaj na vrh Go down
Clarissa
Človek
Človek
avatar

Female Prispevkov : 1823
Starost : 21
Lokacija : Beleriand
Geslo : Uspeh na Forestu je 1% priložnosti, 1% dela in 98% zlobe
Registracija : 10/12/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 35.140

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Čet 16 Feb 2012 - 20:21

Karkoli so ostale počele, je delovalo. Morje se je umirilo, skoraj orkanski veter je bil le še vetrič, valovi pa so le rahlo zibali ladjo. Clarissa si je nekoliko oddahnila, saj je še vedno imela občutek, da se bo kar naenkrat zgodba ponovila. Temno sivi oblaki so namreč še vedno vztrajno prekrivali nebo. Na njen nos je padla drobna kapljica. V parih sekundah so vsepovsod padale težke debele kaplje, s sabo pa so začele odnašati ves njen strah, obup in skrbi. Poznala je tak dež. V Beleriandu ga je bila vajena. Ta dež je pomenil, da bo nekaj časa padalo zelo močno, z velikimi kapljami, a ko se oblaki izlijejo pridejo krasni sončni dnevi. Začela se je tiho hahljati, komaj pa je preprečevala, da bi se začela na ves glas smejat. Kar te ne ubije, te okrepi. Dobro se je spominjala teh besed, ki jih je poznala že v otroštvu. Vseeno se je odločila oditi v podpalubje, kjer je bilo kolikor toliko toplo in suho. Poiskala je svojega povsem nesrečnega konja in ga poljubila na smrček. "Vidiš? Nič hudega ni bilo," mu je zamrmrala in ga nežno pobožala. "Sem se pa tudi jaz bala." Finvarra je prhnil, nato pa kihnil. Clar se je zasmejala, "dovolj imam dežja, ni treba da me še ti zaliješ!" Slišala je še druge priti v notranjost ladje, a se jim ni želela približati. Trenutno je potrebovala nekaj samote. Njeni bledi prsti so začeli počasi odvezovati vozle, ki so Finu preprečevale premikanje. kako prav sem naredila, ko sem ga tako privezala. V zelo kratkem času se je žrebec lahko spet gibal, ona pa se je odvlekla do postelje v neki majhni kajuti. V zelo kratkem času je spala kot ubita, ne glede na vsa mokra oblačila in lakoto, ki ji je začela razjedati želodec.

Zjutraj je ni zbudilo sonce, temveč zelo glasen želodec, ki jo je nato vodil do njene zaloge hrane za potovanje. Njene noge pa so jo po obroku odnesle na svež zrak. Ko je stopila na slepečo svetlobo, ji je takoj postalo jasno da je prespala jutro. Ura je bila najbrž okoli enih, Sumatol pa že lepo viden. Z začudenjem je ugotovila, da že kar lep čas ni bila tako zelo dobre volje. Postavila se je na sonce in pustila, da je začelo sušiti njena, še vedno mokra, oblačila. Še vedno se je rahlo izogibala pogovorom, razen ko je ostala dekleta prepričevala, da se Finvarro lahko spravi v čoln in na otok. To ji je uspelo tako, da je konja spravila v drug, manjši čoln, in ga privezala na njihovega. Trenutka, kako je Alynn izginila, ni videla, a se ni kaj posebej menila za to. Vsi strahovi prejšnjega dne so bili preteklost, zato je le vztrajno pomagala veslati, da bi prispele čimprej na obalo.
Nazaj na vrh Go down
http://harry-slo.forumotion.net
Armadal
Admin
Admin
avatar

Male Prispevkov : 7678
Starost : 22
Lokacija : Toasting in the summer sun.^^
Geslo : Scream, scream, like you would if I ravished your body.
Registracija : 02/02/2009

Statistika
Status: Morilec
Denar: 113.919

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Tor 21 Feb 2012 - 20:08

NPC:
Potem ko je neznana pošast v modre globine s seboj povlekla Alynn, je čolnič kmalu zadel ob fin pesek, ki je večinoma sestavljal obalo Sumatola, medtem ko ste preostale potnice molčale zaradi nenadne smrti, ki je zadela eno izmed vas. Čolnič povlečete višje na breg, da ga plima ne bi odnesla na odprto morje in se po kratki razpravi razdelite v dve skupini, tako da je v vsaki ena čarovnica. Vsaka skupinica se je nato namenila na drug konec otoka – ena ob obali, ena pa kar naravnost skozi gozd, upajoč, da bodo odkrili kakšno sled starih artefaktov in spiskov, po katere vas je poslal mozoljavi mladenič iz Ethira. V prvi skupini sta Belree in Clarissa, drugo pa sestavljata Amethyst in Rhina.

Skupina, ki se poda skozi gozd, na jasi sredi skoraj neprehodne goščave odkrije kup preperelega sivega kamenja, preraslega z mahom in lišaji, med katerim se smukajo kuščarji in druge živali, ki že desetletja niso videli človeške (ali čarovniške) noge. Na prvi pogled se zdi, da gre samo za stare kamne, vendar po temeljitem iskanju in napornem prekladanju odkrijeta na videz povsem zapečateno loputo v zemlji, preko katere se razpreda bršljan.

Druga skupina medtem hodi ob obali, s čevlji polnimi vročega peska in potnimi čeli od žgočega sonca, a vendarle se daljši sprehod izplača, saj se na obzorju kmalu izriše obris od morja porušenega stolpiča, ob katerega zlizano kamenje prav žalostno pljuskajo valovi. A vama se tudi potem, ko obrneta vsak kamen, ne nasmehne sreča. Namesto tega se vam ob glasnem kriku ene iz skupine nasmehne kopica sivih, sluzastih in prav nagnusno velikih lovk, ki hlastajo po vama iz morja.

Nazaj na vrh Go down
Amethyst
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 4421
Starost : 23
Lokacija : Behind your back.
Geslo : Manipulate me, if you can!
Registracija : 28/06/2008

Statistika
Status: Ropar
Denar: 37.421

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Sre 22 Feb 2012 - 16:25

[Haha, Arm od kje ti inspiracija za tole jaso sredi neprehodne goščave? XD]

Ni trajalo dolgo da so priveslale na obalo, saj je bila njihova jadrnica dokaj blizu, čoln so potrebovale samo, da so prečile plitkejši del morja. Veslale so čisto do obale, dokler se ni čoln zaril v mehak pesek. Amethyst je povlekla vesli na čoln in jih spravila pod prečne deske vzporedno s čolnom ter energično skočila na otok, da so se njeni usnjeni škornji globoko pogreznili v mivko.
"Najbolje, da ga povlečemo gor, da ga ne bo odneslo," je komentirala Amethyst, ko so še ostale poskakale iz čolna. Izgledalo je, da so se tudi druge tega spomnile in s skupnimi močmi so ga povlekle višje na otok, tam kjer se že skoraj počasi začel razraščati Sumatolski gozd. Ko je bilo to opravilo opravljeno se je temnolasa čarovnica spustila nazaj bližje k morju, se malo raztegnila in razgledala v upanju, da bo opazila karkoli zanimivega. Po hitrem pregledu okolice je ugotovila, da se jim nekako ponujata dve možnosti, košat gozd, ki se bohoti po skoraj celotnem osrednjem delu otoka ali pa peščeni obalni del, ki morebiti skriva zakopane zaklade. Po tem pregledu terena, se je vrnila nazaj k skupinici, ki se je pred soncem skrivala v prijetno hladni senci zelenih dreves.
"Torej najboljše da se kar odpravimo. Jaz grem v gozd, kdo gre z menoj?" je prevzela pobudo. Po hitrem pomenku so se dekleta razporedila po parih glede na magične sposobnosti. Dve enakovredni skupini sta nastali in Amethyst je tako pristala skupaj z Rhino. Do svoje partnerke je bila dokaj ravnodušna, poznala jo je najmanj in z njo ni imela tako neposrednega stika, kakor z Belree ali z Clarisso, razen takrat v magičnem krogu. Na nek način je bila bolj vesela, da je dobila nekoga, ki je ne pozna tako dobro, kjub temu pa ni vedela kako bosta sodelovali. Če pač sodelovanje ne bo mogoče bo pa stvari opravila sama, s tem res ni imela težav. Bila je pa druga stvar, ki se je veselila bolj, in sicer tega, da bo šla raziskovati gozd. Vročine namreč ni prenašala najbolje, njeno mesto Min-Rimmon ji je vedno zagotavljalo dovolj hladu in senc, takega okolja je bila bolj vajena in v gozdu je videla nekakšno bolj naravno različiso tega okolja. Poleg tega, pa je gozd z prenekaterimi rastlinami in živalmi veliko zanimivejši kot peščena obala Sumatola.

Skupinici sta se ločili in z Rhino sta odkorakali v osrčje gozda. Odkorakali je morda malo pretrda beseda, saj je bilo gladko gibanje mogoče le na začetku, ko jima je podrast segala le tam nekje do gležnjev. Amethyst je bila kar nekoliko začudena nad raznovrstno, vedno zeleno podrastjo. Vsake toliko se je sklonila ter si ogledala kakšno rastlino, ki se ji je zdela še posebno zanimiva. Bile so tudi take, ki jih ni še nikoli videla. Bolj kot sta se premikali proti notranjosti, gostejše je postajalo rastlinje in kmalu sta se znašli v gostem objemu ovijalk in visečega rastlinja, tudi takega s trnji, ki so se neusmiljeno prijemali njunih oblek. Thysa je bila v tistem trenutku vesela, da je imela na sebi še vedno tanko jakno z dolgimi rokavi, ki jo je nekoliko zaščitila pred oprijemajočem rastlinjem, pa tudi zaradi tega, ker je bilo v notranjosti gozda precej hladneje kakor na obali, zahvaljujoč drevesom, katerih goste krošnje so dajale veliko senčnate površine. Za trenutek se je ustavila, ko se ji je zdelo da naprej ne bo šlo in prisluhnila. Še vedno je lahko slišala šepet morskih valov, zdelo pa se je, da šumenje prihaja tudi od zgoraj. Njene domneve so se potrdile, ko je dvignila pogled. Živali, ko so se igrale v zgornjih delih dreves, so za seboj puščale le šum listja in majajoče veje, njihovega oglašanja Amethyst ni zaznala, pa tudi videti jih ni uspela. Ko ji je bilo opazovanja dovolj je izvlekla svoje kratko bodalo in začela klestiti rastlinje pred seboj; kljub temu, da tega ni počela z veseljem, je bilo to za napredek nujno potrebno. Veliko presenečenje je sledilo, ko se je gostota rastlinja pričela hitro rečiti, da bodala sploh ni več potrebovala, saj sta se dekleti kaj kmalu znašli na manjši odprti jasi. "Hmm," je bil zvok, ki ga je spustila Amethyst, ko se je čistina odprla pred njenimi očmi.

"Zanimivo. Lahko bi se malo razgledali, kaj praviš?" je predlagala Rhini in še vedno od strani opazovala jaso, ki sama po sebi ni delovala posebno nenavadna. Edino, kar ji je bolj padlo v oči je bilo drevo, ki je bilo pomaknjeno bolj v jaso, nekoliko oddaljeno iz kroga grmičevja in drevja. Dekleti sta se drevesu približali in Thysa ga je poskušala preučiti. Imelo je velike svetle liste, ki so požirali sončno svetlobo, veje so bile precej mogočne, lubje ni bilo gladko, a tudi ne preveč grobo, rdeč les je bil v lepem kontrastu z zelenimi listi. S kotičkom očesa je ujela Rhino, ki si je ogledovala kamenje na drugi strani debla drevesa in to ji je vzbudilo pozornost. Sklonila se je k njej in preučevala kamenje, ki se je zdelo kakor, da tam ne spada. Videla je lišaje, ki so se trdno oklepali sive kamnine in ko se je bolj približala je s tem prestrašila kuščarja, ki mu jo je s svojim begom uspelo prestrašiti nazaj. Prijela je manjši kamenček v roke in kamnina se razpadla ob nekoliko močnejšem dotiku njenih rok.
"Precej zanimivo kaj meniš?" je komentirala še vedno ogledujoč staro kamenje, "ga poskušava malo razkopati? Mislim, da bi lahko kaj zanimivega našli." Zdelo se ji je čudno, da bi kamenje ne poskušali zakamuflirati, saj je istopalo iz zelenega okolja, po drugi strani pa je bila prepričana, da se kup ni mogel znajti tam kar sam od sebe. Enostavno sta dekleti odstranjevali manjše kamenje, ki se je kar drobilo pod njunima rokama, večji kamni, ki so se skrivali spodaj pa niso bili tako krhki. Njuno dejanje je predramilo tudi srborite mravlje, ki so začele noro gomazeti po kamenju, pa tudi njune roke so napadle, a sta se jih dokaj hitro rešili. Po nekajminutnem odkopavanju večjih kamenjev sami nista mogli dvigniti in sta potrebovali pomoč druga druge. Končno jima je uspelo priti do dna, a sledilo je razočaranje. Pod iz kupa sivega prahu so kukali le zeleni lističi. Thysa pa se ni hotela tako hitro predati in je začela z rokama odmikati delce kamenja na levo stran, da je zeleni bršljan postal vedno bolj viden, ni bil pa le bršljan tisti, ki ga je opazila, zazdelo se ji je namreč, da je opazila odblisk kovine. Še bolj vneto je kopala in vlekla za žilav bršljan, ki se kar ni hotel odlepiti od tal, nato je ponovno poprijela za svoje bodalce in z njim prerezala nekaj bršjana, da je lahko vsaj delno odstranila in kmalu se je prikazal del lesa in kovinski zatič od katerega se je odbil snop svetlobe. Zdaj, ko je bila Amethyst prepričana, da se nekaj nahaja pod tem bršljanom in prahom, se je odločila, da bo najlažje, če poseže po magiji, da odstrani preostali prah. Rhini je ukazala naj se postavi za njo in se dvignila iz klečečega položaja na noge. Zelo primerna se ji je zdela beseda za veter za želeni rezultat in tako je stegnila roki predse, se osredotočila na cilj in razločno a tiho spregovorila magično besedo - ventus. Začutila je valovanje zraka okoli svoje dlani in veter se je razširil po Amethystini volji preh bršljana in prahu, ter ga razpihal po travi za kamenjem, da se je jasno prikazala loputa, le še delno prerasla z oskrunjenim bršljanom. "Lepo," je zamrmrala in se spravila na delo. Kakor urno se je dalo je porezala še preostanek zelnatega stebla bršljana ter ga odstranila z lopute, da se je lepo videla kovinska zanka za dvigovanje lopute. Težava je bila le v tem, da je bil zraven zapleten mehanizem, ki je preprečeval dvig lopute. Thysa se je vrgla nazaj na kolena in začela odstranjevati trdo zemljo ob straneh lopute, ki je preprečevala dvig. Ponovno si je pomagala z bodalom, pa tudi z rokama je grebla po rjavi zemlji, da se ji je ta boleže zažirala izpod nohtov. Ko je bila zemlja vsaj za silo počiščena, sta se dekleti skupaj lotili mehanizma.

[Rhina: lahko zdej ti napišeš naprej kako sva se lotili tega mehanizma.]
Nazaj na vrh Go down
Rhina
Človek
Človek
avatar

Prispevkov : 44
Registracija : 14/06/2011

Statistika
Status: Berač
Denar: 5.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Sre 29 Feb 2012 - 18:46

Ladja se je počasi ustavila in Rhi je pohitela na palubo. Sonce je bilo dokaj žgoče in nič več ni kazalo na prejšnje neurje. Dekleta so se posedla v čoln in nadaljevala pot do obale. Svetlo rjava mivka je pokrivala tla, naprej od obalnega pasa pa se je raztezalo grmičevje in različno rastje. Razno žvrgolenje ptic in šumenje listja je spodbudilo Rhinino zanimanje. S sopotnicami so povlekle čoln na obalo. Po razvrščanju se je Rhi odpravila z Amethyst.

Pogledovala je v krošnje visokih in košatih dreves in v raznorazne grmičke. Vejice in suho listje jima je šumelo pod nogami. Zanimanje drugega dekleta je zdramilo visoko, neznano drevo. Ob njem je stal precejšen kupček kamenja. Rhina se je počasi sklonila k kupu kamnine in jo začela sumničavo odmikati. Pridružila se ji je tudi Amethyst. Ko sta odmaknili vse je bilo spodaj le bršljanasto zelenje. Rhi je zavzdihnila in se namrščila, saj je izgledalo kot, da je vse kar sta naredili brez pomena. Prhnila je in opazovala drugo, ki je še kar vztrajno odmikala nadležno oprijemalko, ki je silila iz tal. Sama se je naslonila na drevo in opazovala kako Amethyst kar uspešno odstranjuje rastje. Zaprla je oči, ko pa jih je zopet odprla je ugotovila, da je dekletu vendarle uspelo, saj sta sedaj opazovali skrivnostno loputo. Sedaj se je tudi sama spravila na kolena in začela grebsti zemljo, da bi lahko loputo tudi odprli. Kljub trudu se prepreka ni želela odpreti.. Rhi je pogledala je na mehanizem, ki je varoval loputo pred odprtjem. Na plošči poleg so bili izklesani različni znaki iz črtic, v sredini pa je bila nekakšna ključavnica neznane oblike. Pobrala je palico, ki je ležala ob njeni nogi in jo potisnila v odprtino. Spodaj je nekaj zaškripalo in že je bilo videti, kot da se bo odklenilo, vendar je ostalo ravno tako kot prej. »Izgleda, da bo treba najti nekakšen ključ,« je rekla bolj sama sebi kot pa Amethyst. Pobrskala je po prej odmetanemu kamenju, da jima ne bi bilo treba iskati predmeta, ki se ujema z luknjo, vendar se nič ni niti delno ujemalo. Pogledovala je naokrog sebe in razmišljala kje bi lahko bil ključ. Sedaj je visoko drevo s svetlimi listi zmotilo tudi njo. Sprehodila se je okoli njega in začela z nogo sprva lahno, nato pa vse močneje topotati z nogo okoli njega. Slišati je bilo, kot da je pod zemljo lesena ploščad ali pa kakšen skrivni rov. »Hej, poglej to!« je rekla že z malce višjim nivojem glasnosti, da bi priklicala Amethyst.

(nimam idej… čist brezveze post je ratou)
Nazaj na vrh Go down
Aestiva
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 255
Starost : 19
Lokacija : Z ritjo na radjatorju <3
Geslo : I like you. I'll kill you last.
Registracija : 28/06/2011

Statistika
Status: Zmikavt
Denar: 13.150

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Sob 3 Mar 2012 - 8:16

[od Aestive za Lyan Very Happy ]

Aestiva je, ko je končala s svojim odgovorom samo sedla nazaj in podobno kot sopotnica zaprla oči. Precej časa je razmišljala kako bo na otoku, potem pa jo je njena lenoba in tok misli zazibal v rahel spanec, ki za čuda ni prinesel nobenih povsem zabitih sanj tako kot to naredi ponavadi.

Ni vedela koliko časa je minilo, ko se je zbudila. Po svoji stari navadi je bila zbujena vendar oči ni odprla. Take reflekse je imela, da se ne bi kakšen mulec splazil v njeno domovanje in ji brkljav po stvareh. Zbudila jo je očitno Lyan, ki se je premaknila v čolnu. Tudi sama je odprla oči in v tišini zazehala. Zunaj se je počasi temnilo in delala se je oranžna svetloba, ki jo je Asy opazovala dokler ni čoln treščil ob pesek in jo nekoliko ruknil naprej. Čoln sta skupaj princeso odvlekli na obalo in ga potisnili v grmičevje. "Večeri se že... Se bova utaborili na obali ali poiskale zavetje v gozdu?", je prišla na dan z vprašanjem princeska. Sprva ni vedela kaj bi odgovorila. V gozd je ni prav nič mikalo, na obali pa bo imela spet tisti zoprni občutek, da jo nekdo opazuje. »Gozd se mi zdi boljša ideja. Upam, da se ti še da hoditi. Iz grmičevja v čolnu je povlekla svoje stvari in si jih natrpala na ramo. Hiemsa si je posadila na drugo in previdno stopila v goščavo. Ves čas je s previdnostjo stopala globje je v gozd, ki je postajal vedno bolj temen in se ozirala za primernim prostorom, da se lahko normalno uležeta. »Kaj praviš?« S prstom je pokazala na še kakor toliko raven prostor med grmičevjem.
Nazaj na vrh Go down
Belree
Moderator
Moderator
avatar

Female Prispevkov : 2622
Starost : 20
Lokacija : Lossernach
Geslo : If you speak not, you cannot speak evil.
Registracija : 27/12/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 40.750

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Tor 13 Mar 2012 - 21:24

Čarovnica, ki jo je prej držala za roko, jo je nekem trenutku potegnila bližje. Belree, ki bi temu gibu običajno divje nasprotovala in se branila, tokrat ni storila ničesar… Saj tudi ni mogla, bila je šibkejša od lutke iz cunj in resnici na ljubo je stala le še zaradi Amethyst. A kljub temu, da je bila popolnoma odmaknjena, se je še predobro zavedala močnega objema čarovnice in njene roke, ki je stiskala njen hrbet in trebuh. Besed, ki jih je temnostranka izgovorila sploh ni slišala, pa tudi zanimale je niso. Bila je tako utrujena… Urok ji je pobral veliko več energije, kot si je sploh lahko predstavljala na začetku. Ko jo je Amethyst končno izpustila, je Bel preprosto padla po tleh. Ni imela moči da bi se vzdignila, zato je, takrat le še napol pri zavesti, svoje drobno, skoraj otroško telo zvila v klobčič. A tik preden je dokončno omagala, se je Belree zavedala, da ji je bilo v Amethystinem objemu pravzaprav nekako…prijetno.

Prvi sončni žarki so se prebili čez oblake in posvetili v obraz temnolasi čarovnici. Vsaka oseba naj bi delovala nedolžno med spanjem in Belree ni bila nobena izjema. Brez ciničnega polnasmeška in priprtih mačjih oči je bila temnostranka popolnoma drugačna, morda celo nekoliko lepša kot sicer, a veliko preveč podobna stotinam drugih žensk. Pogled na morje in nebo je bil v tem trenutku prekrasen; krvavo rdeče, pastelno roza in svetlo oranžno nebo se je na zahodu prelivalo z lila in indigo odtenki, morje pa je bilo svetlo, kristalno čisto in redki sončni žarki, ki so posvetili so se odbijali od njega in se igrali neskončno igro svetlobe. A Belree je kljub vsej tej lepoti, še spala, njene sopotnice prav tako. Počasi so minevale minute, nebo je postajalo vse bolj sinje modro, sonce pa se je naglo dvigalo. Potem pa je Bel v oči posvetil prav posebej močan sončni žarek in temnolaska se je najprej prevalila, kar pa se je izkazalo za veliko napako; s tem je namreč spomnila vsako svojo mišico, da jo po včerajšnjem uroku in nevihti prav zares mora boleti. Bolečina je opravila tisto, česar sonce ni in Belree je bila kmalu popolnoma budna, pa čeprav si tega ni najbolj želela. Z veliko muko se je vzdignila in oklevajoče naredila nekaj korakov. Najprej jo je malo zanašalo, a v veliki meri je bila s svojimi gibalnimi sposobnostmi zadovoljna. In, ko bom nekaj pojedla bo še bolje, je pomislila in si z obraza odstranila šope dolgih las. Sedaj so ji segali že daleč čez boke in čeprav je bila to popolna potrta energije je vseeno zatisnila oči. Le nežen švist se je zaslišal, ko so šopi padli na tla. Nova dolžina njene grive je bila nekoliko nad boki, torej so bili lasje še vedno precej dolgi. Ostanke je vrgla v morje, nato pa se je dobro razgledala po palubi. Na njej ni bilo nobene sopotnice, kar je pomenilo, da so vse bodisi že vstale ali pa da so se skrile v notranjost ladje. Čeprav o večini izmed njih ni vedela ničesar, so se ji nekatere zdele rahlo mehkužne, saj so bile zelo očitno navajene na udobje, vsaj do neke mere. Belree je zmajala z glavo in se spustila po stopnicah, saj je svojo torbo z vsem premoženjem pustila tam. Iz sosednjih kajut so prodirali različni zvoki, celo konjsko rezgetanje, nad čemer je bila Bel nekoliko presenečena, a istočasno radovedna, kako sta konja preživela nevihto. Kolikor jaz vem, je nevihto v notranjosti ladje čutiti še bolj kot zunaj, si je mislila, ubogi živali. Neverjetno, a do živali je bila veliko bolj usmiljena kot do ljudi, pa tudi precej raje jih je imela. Med vsem razmišljanjem je odprla torbo iz oguljenega usnja in ven vzela borne zaloge hrane; saj je tako ali tako ni potrebovala veliko, kajti bila je prepričana, da se bo na Sumantolu dalo najti veliko bolj ali manj užitnih živil. Med zajtrkom, čeprav bi bil primernejši izraz, vsaj glede na uro kosilo, je zamišljeno gladila rezilo svojega bodala. To, zanjo že skoraj naravno početje je bilo glavni krivec za številne ureznine na prstih, saj je večkrat ponesreči podrgnila premočno, rezilo pa je bilo vedno popolnoma nabrušeno. Ni vedela, koliko časa je sedela tam, v poltemi, a ko je končno vstala in prišla na palubo, je bilo tam že kar nekaj sopotnic. Alynn, na primer je ležala in se igrala z vodo, medtem ko so druge bodisi veslale, bodisi postavale naokoli. Belree se je pridružila drugi skupini, saj je bila njena zadnja želja trenutno izgubljati energijo, ki bi jo lahko potrebovala kasneje, če bo spet potrebna uporaba magije. Svoj obraz je nastavila sončnim žarkom, iz sanjarjenja pa jo je predramil kratek krik in oči je odprla ravno dovolj hitro, da je še videla lovko, ki je Alynn zvlekla pod gladino. Seveda ji ni šla pomagat, čeprav je bila ravno ta čarovnica Belree še najbližje od znancev... Ampak saj ni nora, vedela je namreč, da bi tista stvar njo zvlekla pod gladino s popolnoma isto lahkoto kot je prej Alynn. Tako je le obsedela, čeprav je globoko v svoji notranjosti začutila neko mero žalosti. Vsaj na zunaj pa tega ni bilo opaziti in Bel je hitro da je ugotovila, da je tudi Amethyst, Carissi in Rhini za dogodek gladko vseeno, prva je izgledala celo nekoliko zadovoljna. Čeprav Belree ni imela niti najmanjših zadržkov do tega, da je komu vzela življenje, če je situacija to zahtevala, ni spadala med tiste, ki so pobijali iz užitka, med katerimi je očitno bila Thysa in zagotovo Clarissa.

Kmalu se je začel v daljavi prikazovati Sumantol, legendarni otok čarovnikov temne strani in Belree je v trenutku postala bolj pozorna. Sem si je že dolgo želela, a v resnici je bila nekako vesela, da so bile z njo še ostale; ne glede na vse je o tem kraju krožilo kar nekaj bolj ali manj neprijetnih zgodb, za katere si Bel ni želela izvedeti ali so resnične, ali pa samo pripovedke, ki so služile strašenju otrok. A vsaj ena izmed njih je bila resnična-res je obstajala 'pošast', ki je poskušala preprečiti obiskovalcem, da bi prišli na otok, če bi lahko to tako imenovali. Kmalu je čoln zadel ob fin pesek in Belree je stopila ven iz njega. Potem se je spomnila še na nekaj; Alynn je imela konja, ki je ostal spodaj. Šla ga je iskat, čeprav si sama ni želela imeti živali te vrste, a odločila se je, da ga bo izpustila na otoku, na katerem bo zagotovo srečno živel. Žival je bila precej živčna in ko mu je Belree odpela uzdo in snela sedlo je zdirjal v gozd. Vedela je, da je bilo tako še najbolje zanj. Nato si je s priprtimi očmi ogledala okolico, in kar je videla jo je hkrati navduševalo in strašilo; teren je bil namreč tak, da je bilo popolnoma jasno, da je najbrž poln nevarnosti. Ko je Amethyst predlagala, da naj čoln umaknejo iz območja, za katerega so predvidevale, da ga doseže plima, je Belree le nemo prikimala in pomagala sopotnicam. Potem se je zravnala in se zazrla v nebo, medtem pa je že kovala načrte. Želela si je ostati na obali, saj je gozdovi niso nikoli preveč privlačili. Ko je Amethyst rekla, da gre v gozd in vprašala, če gre kdo z njo je Bel zmajala z glavo, a po kratkem pomenku je bila še kar zadovoljna, saj so se dogovorile da bo ona ena izmed dveh, ki bosta ostali na obali. Slaba stran tega je bila, da je bila druga Clarissa, za katero je bila prepričana, da ne bo navdušena nad tem, da je močnejša od nje precej mlajša in neizkušena Belree, a kaj ko je slednja bila čarovnica, kar pa princeska očitno pač ni bila. »Greva?« je vprašala Bel, pa čeprav odgovora sploh ni pričakovala, pač pa se je že podala na pot po vročem pesku. Čeprav tega na glas ne bi nikoli priznala, njeni usnjeni škornji, hlače in ogrinjalo iz debelega toplega materiala, primernega vremenskim razmeram v Forestu, niso bili najboljša ideja za hojo po južnem otoku. Princesa in beračica sta dolgo hodili v tišini in ko se je Bel že skoraj vdala in priznala, da najbrž ne bosta našli ničesar je v daljavi zagledala nekakšno sivo gmoto. Temnolaski se je zdela kot luč na koncu temnega predora in pospešila je tempo. Kmalu je že stala ob napol porušenem stolpu in ko se je ozrla h Clarissi so v njenih očeh žarele vznemirjene iskrice. Dekleti sta začeli hitro in površno pregledovati kamne, a ko sta se zopet srečali, sta si mogli priznati, da nista našli nič. Zato sta še enkrat, tokrat previdno in taktično začeli raziskovati, a vseeno brez uspeha. Belree je bilo takrat že precej vroče, in zato si je slekla ogrinjalo in zavihala rokave srajce, ki jo je nosila spodaj. Po neuspehu sta Belree in Clarissa precej povoženo odšli iz stolpa, a preden sta se odpravili naprej, je Bel zagledala nekaj sivega, kar se je stegovalo iz vode. Lovke. Tiste lovke, ki so ubile Alynn. Še preden bi se čarovnica lahko zares odzvala, so bile že čisto blizu in se stegovale po njej in sopotnici. Glasen, visok in ušesa parajoč krik se utrgal iz Belreejinih ust, preden je začela poblaznelo bežati. Vseeno ji je bilo za Clarisso, samo da reši sebe. In seveda se je med brezglavim tekom spotaknila in padla. Siva lovka, ki bi bila absolutno njen konec, če ne bi bila čarovnica se je že skoraj ovila okoli nje, ki je Belree v obupu zakričala : »Ignis!« V ogabno, sluzasto stvar je izstrelila kar nekaj ognja, ki jo je grdo opekel in tako je Belree dobila nekaj časa, ravno dovolj, da se je pobrala in potem stekla naprej, med varno zavetje dreves. Čez nekaj trenutkov se ji je pridružila še Clarissa in ravno, ko je Bel hotela predlagati, da naj iskanje nadaljujeta v gozdu, je zaslišala glasove, čisto blizu so bili. Namrščila se je in tiho začela stopati proti njihovemu izvoru, prepričana, da jih je zaznala tudi Clarissa, saj ji je sledila. In res so se temnolaskina sumničanja izkazala za upravičena- kmalu sta namreč zagledali dve ženski, ki sta stali na kolikor toliko ravnem prostoru med grmičevjem. Gozd je bil že kar precej temen, in zato je bila vidljivost precej slabša kot bi bila sicer, a Belree je vseeno videla, da je ena ženka svetlolaska, druga pa je imela temne lase. Po nekem čudnem insiktu se ji je zazdelo da utegne biti blondinka nevarnejša, zato je s pogledom zavrtala vanjo. Kako nismo pomislile na to, se je jezila sama pri sebi, da je lahko tu še kdo drug? Nato pa se je odločila, da jo najprej bolj zanima nekaj drugega:« Kdo sta?« je vprašala z rezkim glasom, čeprav je gledala samo svetlolasko. Upam, da ne nameravata povzročati težav, si je mislila, ker če ne… še vedno smo štiri proti dvema. A pri tem je pozabila, da je izvem gozda nekaj večjega, veliko močnejšega od vseh šestih, če bi se slučajno združile.

_________________



Moč: 2
Spretnost: 3
Hitrost: 2
Inteligenca: 2
Spomin: 1
Motivacija:  o
Zbranost: 2
Iznajdljivost: o
ORMV: 2



Truth seeker. Wanna be free? Fight for freedom!




Nazaj na vrh Go down
Amethyst
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 4421
Starost : 23
Lokacija : Behind your back.
Geslo : Manipulate me, if you can!
Registracija : 28/06/2008

Statistika
Status: Ropar
Denar: 37.421

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Sob 17 Mar 2012 - 23:00

Obe sta se mučili s preučevanjem čudne ključavnice in Amethyst je šlo že nekoliko na živce dolgotrajno odpiranje presnete lopute. Pustila je Rhini, da je v miru preučevala ključavnico, sama pa se je vrgla na tla zraven drevesa, se naslonila na hrapavo deblo ter zaprla oči in sanjala. Sanjala je o tistem občutku, ko jo prežema magija, kako se počuti lahkotno, kako čisto, tako... srečno. Take sreče ne pozna od drugje, edino z magijo doseže ta občutek. Cena je izčrpanost, ki je lahko ob pretirani uporabi smrtna. Magija zasvoji. Srečo je pojmovala, kot tisti užitek, ko je koga zapeljala, ga ujela, ga mučila, ga na koncu ubila. Kaj je sedaj prava sreča? Ob ubijanju ali ob magiji? Njene zmedene misli so odtavale iz realnosti, daleč stran od ključavnice, otoka in Rhine, tako da je preslišala njeno izjavo o ključu. Šele, ko jo je Rhina poklicala in začela topotati in skakati okoli drevesa, da je vse odmevalo se je Amethyst predramila iz sanjarjenja. Malo se je pretegnila ter tudi sama naredila par težjih korakov okoli drevesa.
"Torej zgleda da je res rov ali pa večja jama," je naglas izrazila svoje misli in se vrnila nazaj h ključavnici. Ponovno se je sklonila in začela preučevati njeno površino, precej hrapavo od zunanjih razmer ter obilico namernih vdornin. Preučevanje ni trajalo predolgo, saj je ključavnico že prej pregledala in se ji s tem ni ljubilo ukvarjati še enkrat. "Če ne gre na lep način, bo šlo pa s silo," je zamrmrala in vzela enega izmed večjih kamnov, katere sta prej z Rhino prekladali in začela kakor nora tolči po mehanizmu. Nekoliko ji je bilo žal skrunjenja takega predmeta, a ni šlo drugače. Res se ni nameravala zamujati z dolgotrajnem iskanjem ključa vse naokoli. Po par močnih udarcihje pregledala nastalo škodo in ugotovila, da njeno dejanje ni bilo tako uspešno kot je upala da bo, saj se ključavnica še vedno ni želela razpreti. Nejevoljno je vstala, stopila nekaj korakov stran od lopute ter se ponovno odločila za uporabo magije. Roki je stegnila predse ter tiho zmrmrala urok, ki je brez večjih težav raztreščil mehanizem v koščke. Nekoliko omotična se je nato odmajala nazaj do lopute in jo poskušala odpreti. Kar nekaj moči je bilo potrebno, da je vzdvignila težko loputo in se zagledala v temne globine rova. "No, končno," je dejala in se brez večjega premisleka stlačila v ozek rov, ki je prav kmalu zavil. Komaj ko se je cela zbasala v rov je z desno roko zatipala še eno ozko luknjo, kateri je sledila in se je nekoliko razširila. Ni mogla pogledati, saj je bilo komaj kaj več prostora za debelejšo roko, a čutila je gladko steklo. Poskušala je prijeti karkoli je tisto že bilo in na dan je povlekla okroglo steklenico polne rjave tekočine. Najprej jo je sumičavo premerila, odstranila plutovinasti zamašek ter povohala. Do njenih olfaktoreceptorjev se je razširil omamen vonj po alkoholu. Za vsak primer, če bi bilo kaj drugega je z zunanjo stranjo dlani zamašila odprtino ter flašo obrnila narobe, da je pomočila dlan. Ni čutila nič pekočega, ali karkoli sumljivega zato je tekočino obliznila in začutila šarmaten okus ruma. Brez zadržkov je ruknila še nekaj požirkov in dvignila roko s steklenico nad zemljo in zaklicala Rhini: "Hej! Zalogo ruma sem odkrila!"
Nazaj na vrh Go down
Armadal
Admin
Admin
avatar

Male Prispevkov : 7678
Starost : 22
Lokacija : Toasting in the summer sun.^^
Geslo : Scream, scream, like you would if I ravished your body.
Registracija : 02/02/2009

Statistika
Status: Morilec
Denar: 113.919

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Sob 17 Mar 2012 - 23:43

Nekaj trenutkov potem, ko še zadnja rjava kaplja zdrsne po vajinih žejnih grlih, se obe sesedeta na tla kakor dve vreči krompirja, steklenica pa se zvali izmed Amethystinih prstov. Pijani temnostranki kakršni sta, sta veselo sprejeli čudoviti domači rum, ki ga je identificiral Metkin nezmotljivi nos. Medtem ko se razbijačici ključavnic veselo zapijata v nezavest, pa Belree na drugi strani otoka nespametno nagovori do zob oboroženo dvojico deklet. Svetlolaska se v trenutku znajde z rezilom na njenem vratu in jo pritisne ob drevo, a v svojem besu ne opazi Clarisse, ki se ob nenadnem napadu iz instinkta potuhne globlje v sence.

"Kdo pa misliš da si, smrklja, da boš mene spraševala kdo sem?!" zasika skozi stisnjene zobe in te še bolj pritisne ob drevesno lubje, ki grobo praska po tvojem hrbtu skozi tenko tkanino. V obraz ti bušne alkoholnih hlapov navzeta sapa in komajda se obdržiš pokonci. Ker trmasto molčiš, si prislužiš težak udarec v trebuh, zaradi katerega se zviješ v dve gubi od bolečine, to pa izkoristi vsega vajena morilka. Temnolaska plane iz zavetja grmovja kakor divja mačka na svoj plen in svetlolasko z enim zamahom prikuje ob prašna tla. Njena rjavolasa sopotnica se že zgane, da bi morilko odtrgala z njenega hrbta, a ji Belree zažene dolg nož v ramo, kar jo učinkovito zaustavi. Ko se prelije prva kri, se vse nehate valjati po umazaniji in svetlolaska nenadoma najde svoj jezik. "Samo ne ranite naju, prosim!" zacvili in njene oči se razširijo v strahu. Na hitro vama pove, da sta s prijateljico slišali, da se na otoku najdejo dobrega kovanca vredne reči in sta hoteli poskusiti svojo srečo, vendar pa pri tem nista nameravali kogar koli raniti. Obema temnostrankama ne bi moglo biti bolj vseeno in potem ko iz deklet izvlečeta vse uporabne informacije, ju kar pustita ležati v gozdu, sami pa se odpravita naprej v smeri, v kateri sta punci povedali, da je jama polna zanimivih reči.

Amethyst in Rhino medtem na ramena naloži trojica v tunike odetih in s parom sabelj prepasanih mož, ki so že videli boljše čase. Brado jim prekrivajo sivkasta, bodeča strnišča, eden pa ima prek očesa poveznjeno prevezo. Po dolgi poti skozi goščavje vaju odložijo na nek hladen kamen, po katerem tečejo tenki potočki nekolikanj sluzaste vode. Obe se zbudita z zvezanimi rokami in brez orožja, v vaju pa strmi kopica moških, ki bi jih najbolje opisali z besedo pirati.


Okej dame moje, metka&rhina sta zaprte v uni jami kamor šetasta vi2 sz bel&clar, tko da…save your asses, if you please. =3

_________________

Stran: Temna
Starost: 18
Moč: 3
Spretnost: 3
Hitrost: 3
Inteligenca: 3
Spomin: 2
Motivacija: 2
ORMV: 1
Zbranost: 2
Iznajdljivost: 2

I'll hunt again one night.


Nazaj na vrh Go down
Amethyst
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 4421
Starost : 23
Lokacija : Behind your back.
Geslo : Manipulate me, if you can!
Registracija : 28/06/2008

Statistika
Status: Ropar
Denar: 37.421

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Ned 18 Mar 2012 - 10:44

Prilezla je iz jame z še par steklenicami opojne pijače, jih nežno vrgla na travo ter se počila na tla ob drevo. "Tole sva si zaslužili. Toliko časa sva se mučili s tole loputo, zdaj pa sva dobili nagrado. Bogovi vedo kaj se še vse skriva tam v rovu, a mislim, da se lahko sedaj malo spočijeva in odžejava. Konec koncev se že počasi večeri in prespati bova morali kar tukaj pod drevesom," je dejala in pestovala ljubljeno, prašno steklenico ruma. "Jutri torej nadaljujeva iskanje po rovih," je veselo pripomnila in spila še nekaj rjave tekočine. Steklenica se je hitro praznila in premo sorazmerno z njo je tudi Thysa postajala vedno bolj opijanjena, tako ni trajalo dolgo, da je si je začela naglas popevati znano Min-Rimmonsko pivsko pesem. Saj bi tudi zaplesala, a se ji je zdelo, da bi to zahtevalo od nje preveč napora. Njen pijan um se je počasi začel zavijati v temo in Thysina otopela čutila niso zaznala prisotnosti krepkih, vse bolj bližajočihse postav, v zanimivih opravah in s sabljo pripasano na bok. Šele ko jo je ena od postav dvignila in si jo kot vrečo moke zavihtela na močna, široka ramena, se je Amethyst začela zavedati njihove prisotnosti. Seveda ni niti pomislila na očitno nevarnost, ki ji je pretila, temveč se je počutila celo počaščeno, da jo postavni moški vzame v 'naročje'.
"Oho, kakšna čast," ji je uspelo pijano izjaviti, z roko seči po dolgi moževi bradi ter ga poljubiti na lice. Ni bila dovolj prisebna, da bi racionalno preučila mimiko obraza in ugotovila, kaj si je o tem dejanju mislil moški, a po pravici povedano je v tistem trenutku to ni niti najmanj zanimalo. Rezultat njenega poljuba je bilo, da jo je mož grobo obrnil tako, da ji je sedaj glava bingljala ob njenovi zadnjii. Ohh ni eden tistih za akcijo, je razočarano pomislila in že se ji je utrnila druga ideja. Zakaj pa ne bi jaz prevzela pobude? Z rokami je potovala po njegovem stegnu navzgor vse do tam, kjer se njegovi nogi stikata in pošlatala njegov mošnjiček. Takrat je piratu prekipelo in Amethyst si je zvijajoč na tleh prislužila dve brci v rebra. Nato jo je prevzel drugi izmed trojice in po nekaj zibajočih korakih je Thysa padla v globok spanec.

Zbudila se je na tleh z bolečim telesom na mrzlih kamnitih tleh. Kot posebno boleče dele je identificirala glavo, zaradi mačka in rebra, zaradi prislužene brce prejšnjega dne. Z muko je odprla oči in se zagledala v kopico moških, ki so večinoma strmeli vanju. Oh, ne pirati. Ravno njih se mi je še manjkalo, je malo obupano in malo nonšalantno pomislila. Ozrla se je okoli sebe in par centimetrov stran je ugledala sopotnico Rhino. No vsaj ona je še z menoj, čeprav trenutno res nimam ideje kako jim bova ušli. Najbolje, da temeljito premislim in nato ukrepam. Prenagljena dejanja ne bodo prinesla koristi nobeni, je glede na svoje stanje neverjetno racionalno razmišljala. Orožje? Ne. Vse so pobrali. Po pričakovanjih. Celo moje verige ni več. Moje preljube verige, je zastokala pri sebi v mislih in subtilno pogledala v kakšnem stanju je njena sopotnica.

[Ok, kakšne ideje, Rhi?]
Nazaj na vrh Go down
Rhina
Človek
Človek
avatar

Prispevkov : 44
Registracija : 14/06/2011

Statistika
Status: Berač
Denar: 5.500

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Ned 18 Mar 2012 - 11:14

[nope]

Ko je Rhina ugotovila, da z ključavnico ne bo nič se je le sesedla in zavila z očmi. Pogled je preusmerila k Amethyst, ki je z urokom razbila prej nezlomljivi mehanizem. Iz temne luknje je privlekla steklenico in naredila nekaj požirkov, nekaj trenutkov kasneje pa je ven privlekla še celo naročje ruma. Kmalu sta se obe nacejali s omamno pijačo in Rhi se je počasi začela zibati. Sesedla se je k drevesu in se naslonila na hrapavo deblo. Nagnila je steklenico in usta ji je zopet napolnil čudovit okus ruma. Ko je Amethyst začela prepevati se ji je Rhi pridružila. Ni trajalo dolgo, ko se je pred njunimi očmi prikazala skupina možicljev. Rhi jih je videla skoraj dvojno vendar se za to ni zanimala. Nenadoma je padla v nekakšen spanec, vendar je še vedno delno zaznavala stvari okoli sebe. Čutila je kako se je neka roka dotaknila njenih bokov in si njeno telo zavihtela čez rame. Roke so ji bingljale ona pa se je le veselo, pijano nasmihala. Medlo ozadje se je počasi premikalo in kljub zadetosti je Rhi prepoznala, da se premikajo skozi gozd, potem pa je zaspala.

Zbudilo jo je nadležno kapljanje, ki je odmevalo po prostoru. Počasi je obrnila glavo in lice prislonila na mrzlo in vlažno skalo. V glavi ji je odmevalo in želodec se ji je skoraj obrnil. Odprla je oči in nedaleč stran od sebe zagledala Amethyst, ki se je ravnokar počasi začela zavedati. Rhi je obrnila glavo in nenadoma jo je le za trenutek zmrazilo. Ni bila prepričana čemu ampak sedaj se za to ni zanimala. Začelo jo je malce zebsti a ni imela ničesar, da bi se ogrnila pa tudi, če bi imela se zaradi zvezanih rok ne bi mogla. Zastrmela se je kopico moških z bradami, ki so je opazovali. Z zvezanimi rokami se je dotaknila pasu in ugotovila, da je njeno preljubo bodalce, ki ga je ukradla nekje v Min-Rimmonu. Kmalu se ji je posvetilo, da jima je smrdeča skupinica moških, tako imenovanih piratov pobrala orožje. Hmmm... in kako bova ušli brez orožja? ji je šinilo skozi glavo. Zaprla je oči in poskusila misliti, vendar se je njena boleča glava hitro uprla. Pogledala je proti piratom, ki so si začeli nekaj šepetati in mrmrati. Iz ozadja se ji je zopet priklatilo tisto kapljenje, ki jo je začelo spravljati ob pamet oziroma bolje rečeno, cel zdajšnji položaj jo je spravljal ob pamet.
Nazaj na vrh Go down
Lyan
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 1084
Starost : 20
Lokacija : S pivom v roki, kje pa!
Geslo : Torture is just one of my little guilty pleasures...
Registracija : 19/02/2009

Statistika
Status: Morilka
Denar: 16.120

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Pon 9 Apr 2012 - 11:41

[Heh. Malček dougo je trajalo, ampak napisala sm pa le, ane? Very Happy Metka, Rhina, uključeni sta ;D]

Aestiva je izbrala gozd, svetlolaski pa se je karkoli zdelo dovolj dobra ideja, zato sta se napotili v goščavje, ki ju je kmalu pogoltnilo. Rastje na otočku je bilo precej tropsko in ko sta se prebijali skozi gozd, sta morali neprestano odmikati viseče lijane in paziti, da se ne spotakneta čez kakšno od korenin. Nedolgo za tem, ko sta zapustili obalo, sta našli malce bolj odprt del gozda, ki bi se mu dalo morda zelo pogledati skozi prste in reči jasa, in zdel se je precej primeren za taborjenje. “Lahko bi šlo, ja…” je odgovorila sopotnici in si z rame snela torbo, vendar že v naslednjem trenutku otrpnila. Nedaleč stran od njiju se je slišalo šumenje in pokljanje, ki je nakazovalo da se ena zelo velika ali več manjših stvari premika skozi goščavo in Lyan je nemudoma postala oprezna. Morda je bila kar dober čas odsotna iz Min-Rimmona, vendar je tam vseeno preživela večino svojega mladega življenja, pa tudi na potovanju ji je spretnost z rezilom in kapuco prišla zelo prav. Iz škornja je potegnila njene najljubše bodalo in se neslišno premaknila za drevo ob robu jase, oprezajoč za živimi bitji. Šumenje je prihajalo vedno bližje in svetlolaska je sedaj lahko razločila vsaj dva nizka glasova, ki sta se pogovarjala z zelo močnim naglasom, ki je spomnijal na Beleriandskega, le da je bil vsaj še trikrat bolj poudarjen. Tako so zavijali samo kapitani, ki so preživeli po tričetrt leta na morju. Do sedaj se je prepričala, do so glasovi, ki se pogovarjajo trije, kar je pomenilo, da je toliko tudi bližajočih se moških, razen če so imeli kakšnega tihega sopotnika.
Lyssa, vajena roparskih pohodov svoje gospodarice, je vedela kaj more storiti. Neslišno je zdrsnila za drevo poleg svetlolaske in brez da bi premaknili mišico sta počakali, da so ju zvoki obšli in nadaljevali v smeri obale. Lyan je z očmi sedaj poiskala Aestivo in ji brez glasu premaknila ustnice v počasen in razločen POČAKAJ TU, potem pa pomignila svoji volkulji, s katero sta izginili med drevje.
Moškim resnično ni bilo težko slediti. Očitno so bili vse preveč prepričani v lastno varnost in so precej glasno razpravljali o rumu in dveh ženskah in Lyan je zelo hitro postalo jasno, da so pirati. Ah, na otoku zaradi zakladov, kaj? Če so kaj že našli, toliko bolje zanjo, saj jim bo pobrala vse, kar imajo, če ne, pa bodo pač enostavno obležali na tleh s prerezanimi vratovi. Še vedno se je premikala dovolj daleč, da jih ni mogla videti, videla pa je lahko, da se drevesa vedno bolj redčijo, kar je bilo tudi logično, če so se približevali obali. Ko so pirati prišli na peskasto plažo, sta jim zasledovalki tiho ostali za petami na robu gozda. Sedaj, ko jih je lahko videla, je ugotovila,da imata dva od njih čez ramena zadegana vsak po eno žensko, verjetno tisti dve, o katerih so prej razpravljali. Namenjeni so bili proti jami, ki je zevala v skalah na meji med obalo in gozdom in kmalu so izginili v notranjost. Sedaj je bil čas za načrtovanje.
Svetlolaska je skalovje prečkala v gozdu in potem sledila robu, dokler ni našla še enega, manjšega vhoda, ki je bil preraščen z rastlinjem. Previdno je zdrsnila vanj, z Lysso za petami in počasi napredovala, dokler ni lahko na steni videla migotajoče oranžkaste svetlobe ognja. V jamo je prišla od zadaj in dovolj globoko, da niso imeli prav nobene možnosti, da bi jo pirati videli. Sedeli so okoli ognja in pekli ribe, dekleti, ki so ju nosili s sabo pa sta temeljito zvezani ležali ob steni. Priložnost je bila enkratna. Sprostila je mišice v telesu, se zbrala in poiskala tisto notranjo energijo, potem pa ji pustila, da jo prevzame in preplavi. “Somnum, somnum, somnum…” Roke je iztegnila in usmerila proti piratom okrog ognja in počasi so se jim začele zapirati oči, potem pa so se zvrnili nazaj in začeli glasno smrčati. Potem ko je preverila, da sta ženski res zvezani, je stopila na svetlobo in pohitela k ognju. Ob njem je našla dolg zvitek vrvi in vse tri moške trdo zvezala skupaj. Njim se bo posvetila kasneje. Napotila se je raje proti temnolaskama, saj je opazila, da sta obe počasi prihajali k zavesti. Odkorakala je do njiju in se gospodovalno ustopila pred njima, preden se je oglasila. “Razložita, zdaj. Kaj počneta tu, kdo so oni, ali je na otoku še kdo…” Čeprav sta bili zvezani, se ni slepila, saj nobena od njiju ni delovala kot nedolžno dekletce in bodalo v levi roki za njenim hrbtom je bilo pripravljeno na akcijo. Tista od žensk, ki je imela rjave lase se ji je zdela sumljivo znana…
Nazaj na vrh Go down
Clarissa
Človek
Človek
avatar

Female Prispevkov : 1823
Starost : 21
Lokacija : Beleriand
Geslo : Uspeh na Forestu je 1% priložnosti, 1% dela in 98% zlobe
Registracija : 10/12/2008

Statistika
Status: Morilka
Denar: 35.140

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Ned 15 Apr 2012 - 12:54

Pristala je v skupini z rjavolasko, ki je ni marala ravno najbolj. Kljub temu ji je brez pritoževanja sledila, saj je imela mnogo raje, da je ona za hrbtom sovražnika, kot sovražnik za njenim hrbtom. Za Clar je kopitljal Finvarra, ki je kar nekako oživel, ko je bil spet na trdnih tleh. Bila je tiho in povsem brez kakršnega koli komentarja. Opazovala je okolico, krasno temno morje, ki pa je bilo v plitvinah azurno modro in kristalno čisto. Nad tem je bila povsem navdušena, a tega nikakor ni kazala navzven. Tudi sanjska peščena plaža in zeleno goščavje na drugi strani sta bila stalno preučevana. Otoček je sicer izgledal prekrasno, a povsod se je skrivala neka temačnost in neznana nevarnost. To je bil razlog Clarissine stalne napetosti. Zelo dobro se je zavedala, da je Belree s svojimi čarovniškimi sposobnostmi nekako na boljšem, saj je bil to otok čarovnikov. Čarovnije se je bala, saj se ni mogla braniti. Sonce je pripekalo in princesi je postajalo vroče. Vse skupaj se ji je zdelo nekoristno, nesmiselno in neuspešno, ker sta iskale že kar nekaj časa, a rezultatov ni bilo nobenih. Kar naenkrat sta uzrli sivo gmoto, ki je nekako spominjala na ostanek nekakšne zgradbe. Končno nekaj bolj zanimivega, je zadovoljno zagodla v mislih in močno pospešila korak. Zares jo je zanimalo kaj bosta našli, predvsem pa je upala, da sploh bosta kaj. Izkazalo se je, da sta našli od morja, sonca in vetra poškodovan stolp. Sistematično je začela preiskovati kraj in se povsem zatopila v delo. Naj najdem kaj, prosimprosim, vsa stvar me je začela zanimati, pa še zaslužek se obeta, je razmišljala med zavzetim iskanjem. Po dolgotrajnem premetavanju kamnov se je upanje izkazalo za jalovo. Zavzdihnila je, pobrala plašč, ki ga je med iskanjem odvrgla na tla ter ga privezala na sedlo, da ga ne bi izgubila. Hitro sta odšli naprej. Neuspeh je precej zmanjšal Clarissino pazljivost, zato bi brez Belrinega krika in žrebčevega hrzanja kaj kmalu postala malica grozljive pošasti, ki je ubila Alynn. Sunkovito se je zavihtela v sedlo in neusmiljeno spodbodla vranca, ki je vedel, da se gre za življenje in smrt. V njej je bila le senca strahu in prav nobene panike, samo preprosta želja po preživetju. Krajši čas po neprijetnem dogodku je našla čarovnico, ki ji očitno ni bilo hudega. Ob tem je čutila manjše olajšanje, ker še vedno je varneje preiskovanje nevarnih krajev v dvoje, kot da si sam. v zavetju dreves se ni počutila nič boljše kot na plaži. Le prijetneje je bilo zaradi manj sonca. V zelo kratkem času je prišlo do zanimivega bližnjega srečanja z dvema neznanima ženskama, ki pa sta jih usmerile proti jami. Vse skupaj je zvenelo obetavno, ampak nevarno. "Si ti drugače povsem v redu? Nepoškodovana pač..." Pogledala je sopotnico, ki je pešačila. Ni mislila razjahat in hoditi zraven nje, kot je to naredila, ko je govorila z Amethyst. Belree si zaenkrat še ni prislužila spoštovanja, ki ga je črnolaska čutila do Thyse. Sklonila se je in objela Finvarrov vrat, ker jo je že nekajkrat hotela kakšna veja sklatiti s konja. Pot do jame ni bila dolga, toda bila je dokaj zahtevna zaradi rastja skozi katero sta se morali prebiti. Vhod je predstavljala zevajoča črna luknja med skalami, ki jih je obraščalo neko trnasto grmičevje, pokrajina pa je tukaj postajala čedalje bolj strma. Spustila se je na tla. "Fin, spravi se do obale, do mesta kjer smo pustile čoln. In pazi nase." Snela je svoj sivi plašč s sedla in pustila konju da odide. Bil je pameten in je večino stvari, ki si mu jih povedal, razumel. "Tole je torej vhod v jamo. Katera gre prva?" Občutek ogroženosti je bil sploh ob vhodu jame zelo močan, nikakor pa ni dvomila, da bo postalo še huje. Clar je pač bila oseba, ki je najbolj cenila svoje življenje, takoj naslednja stvar pa je bilo njeno premoženje.
Nazaj na vrh Go down
http://harry-slo.forumotion.net
Belree
Moderator
Moderator
avatar

Female Prispevkov : 2622
Starost : 20
Lokacija : Lossernach
Geslo : If you speak not, you cannot speak evil.
Registracija : 27/12/2010

Statistika
Status: Morilka
Denar: 40.750

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Sre 18 Apr 2012 - 10:33

Molčala je. Ni se mislila vdati dvema kar precej pijanima ženskama, kdorkoli sta že bili. A seveda, človek, ki tako nespametno napade, kot je to storila svetlolaska, mora biti precej prepričan v svoje sposobnosti, saj si drugače kar precej skrajša življenjsko dobo. Skozi srajco je čutila neprijetno zbadanje, kar pa ni bila samo posledica lubja, ki je prekrivalo veliko deblo, h kateremu jo je pritisnila neznanka. V tistem trenutku je Belree že vedela, da je napadalka močna, a manjkala ji je predvsem samokontrola… in pozornost. Nekako ji je namreč uspelo spregledati Clarisso, pa še njenega konja povrhu, ki sta stala le nekaj korakov stran. A v boju te vrste je pač zmagala surova moč, ne pa možgančki. Ko je ženska je še enkrat ponovila vprašanje, si je Belree v trenutku nadela nedolžen pogled mačke, ki se z vso strastjo zagovarja, da ni požrla zlate ribice, polila vode po preprogi, razbila akvarija ter za dobro mero snedla še kanarčka, a na žalost ji ta misija ni uspela, še huje; z njo si je prislužila težak udarec v trebuh, ki ji je vzel sapo in jo prisilil, da se je zvila v dve gubi. Sam bog ve, kako bi se vse skupaj končalo, če se ne bi vmešala še Clarissa, ki je precej učinkovito napadla svetlolasko, medtem ko je Bel poskrbela za dekle s temnimi lasmi. Še preden bi se le-ta kaj preveč razvnela za boj, jo je namreč zabodla in dodala še nekaj udarcev, bolj zato ker je bila jezna in je želela stresti slabo voljo na nekoga drugega, kot pa za ubijanje misli na naslednji napad. In takrat je svetlolaska čudežno ugotovila, da zna govoriti, pravzaprav prositi. In tudi izdajati načrte, očitno. A čarovnica se je osredotočila na prvi stavek. Kdo pa misli da je, najprej napade, potem prosi za milost. In to koga, si je mislila Belree. Prav je imela, saj ne ona ne Clarissa nista bili osebi, ki bi odpuščali. Že nedolžne, naključne ljudi je vsaka izmed njiju brez zadržkov ugonobila. Ampak napadalce? O teh ni bilo niti sekunde premišljevanja. Ponavadi. Ampak tokrat je Belree razmišljala drugače. Same smo na tem otoku, nismo prave zaveznice in tukaj se skriva marsikaj. Žrtvi bi nam prav prišli, poleg tega tudi ne bi rada puščala sledi za seboj. Očitno je bilo, da ji je Clarissa izbiro prepustila, zato se je obrnila k njej in dejala: "Nimava časa za to, pa tudi opazno je. Pustiva ju tu." A še preden bi se sploh obrnila k njima, je Bel zamrmrala nekaj besed, ki so ženski zazibale v sen, ki se je počasi stopnjeval v globoko nezavest. »Tja,« je pokazala v smer, ki sta jo omenjali nezavesti dekleti. Kmalu sta Bel in Clar zabredli globje v gozd, kjer je bilo še temneje. Potem je črnolaska spregovorila, in povprašala Bel o njenem fizičnem stanju. »Nepoškodovana. Še bolj v redu bi pa bila, če bi že pluli nazaj v Beleriand« Na otoku ji ni bilo prijetno, čeprav so od tu izvirali njeni predniki. »Ti predvidevam da tudi?« Po tem odgovoru sta molčali. Nobena ni vedela koliko časa sta hodili, preden sta zaslišali glasno šumenje, pokanje in pogovor. Naglas, ki ga je Belree prepoznala, bil je podoben njenemu, le močnejši. Mornarji, je pomislila Bel. A nista jim sledili, temveč sta nadaljevali proti jami, ki sta jo kmalu dosegli. Pred vhodom je Clar malce pomencala, ni bila preveč navdušena nad podzemljem in zato se je Bel prva podala v notranjost. Bilo je temno in vlažno, vidljivost pa je bila slaba. A Belree je videla dovolj, da se je neovirano premikala, za Clarisso pa ji je bilo gladko vseeno. A kmalu je postalo pretemno tudi za Bel in ta je z vzdihom zamrmrala besedo, trenutek kasneje pa se je njene roke ovijal zelenkast plamen, ki je oddajal nekaj svetlobe. Sicer ga ni bilo težko vzdrževati, saj je bila Belree dobro izurjena v magiji, pa tudi urok sam ni bil preveč zahteven, a vseeno si je želela spet naraven, pa tudi če šibek vir svetlobe. Ampak imelo je smisel, veliko smisla, da je prižgala ogenj, saj je že čez nekaj korakov v kotu zagledala steklenice. Zdelo se ji je čudno, kakopak; v tej starodavni jami, ki naj bi bila že stoletja neobiskana, so bile steklenice. Čarovnica je stopila bližje in previdno prijela eno izmed njih. Bila je odprta, v njej pa le kakšen požirek pijače, ki jo je Belin nos, sicer ne prav vajen alkohola, nezmotljivo identificiral kot rum. »Rum je,« je dejala Clarissi in lahno spustila steklenico na tla. »Po vsem sodeč še svež,« z roko je pokazala na tla, kjer se je naredila luža, »in v tem trenutku ne vem, ali naj bom srečna, če tega nista spili Amethyst in Rhina, ali pa je bolje da sta ga. V prvem primeru je torej na otoku še več vsiljivcev kot misliva, če pa je tole njuno delo…potem sta pijani kot kravi. Najslabša možnost pa je kombinacija obojega… da sta rum spili, ker so jima ga nastavili.« Takrat je utihnila, saj je bilo precej očitno, da Clar ne zanima njeno nakladanje in brez ene besede se je obrnila na petah ter odšla globje v rov. Sedaj je bila pozorna na vsak šum, senco ali kak drug znak. In res ga je opazila, nekaj stopinj v pesku. Če so bile sveže ali ne ni vedela, a upala je da so. Le nekaj jo je zmotilo; zelo očitno je šlo za tri, ne dve osebi. Sranje, kaj se je zgodilo, je pomislila, čeprav je vedela, da ni nujno, da sta vpleteni Metka in Rhi. Sedaj je stopala še previdneje, tiše. Kmalu se je v daljavi začela prikazovati nežna svetloba in Bel je plamen ugasnila, saj v resnici le ni bil tako nedolžen. A bila je skoraj popolnoma pripravljena in še preden je dosegla votlino se je v njeni roki znašlo bodalo, vajeno rezanja vratov in zabadanja v trebuh. S Clar sta se skoraj neslišno približali in zagledali precej ironično situacijo. Amethyst in Rhina sta izgledali nekoliko pomečkano, bili pa sta tudi popolnoma zvezani. Trije možje, pirati po Belreejino, vsaj take si jih je glede na zgodbe predstavljala, so ležali ob ognju, morda spali, precej bolj verjetno pa so bili nezavestni. Tak občutek je dobila zaradi visoke svetlolaske, ki očitno ni spadala sem, poleg vsega imela še volka. “Razložita, zdaj. Kaj počneta tu, kdo so oni, ali je na otoku še kdo…” je spregovorila in Belree se je (spet) nespametno vmešala: »To bi tudi me lahko vprašale tebe, glede njih pa…mislim da smo isto nevedne«. V tistem trenutku je opazila kup orožja na tleh in poskusila ujet Amethystin pogled in ko ji je to uspelo, je lahno zamahnila z roko in pokazala na nanj. Upala je, da je čarovnica dojela namig, saj je Bel že začela zbirati energijo za urok, ki sicer ni bil preveč zahteven, le tokrat si ga ni upala reči na glas ali ga zamrmrati; bala se je, da je neznana svetlolaska čarovnica. Je kratek blisk magije je bil potreben in s prej zvezanih sopotnic so padle vezi. Zdaj je bilo Bel malce lažje, saj s svetlolasko, ki je izgledala močna in samozavestna niso bile v več v razmerju ena proti dve, temveč štiri proti eni, kar je bila prednost, če bi prišlo do boja, kar se je po Belino nameravalo hitro zgoditi. »In, če smem vprašati, kdo si pa ti?« je Belree vprašala neznanko. Parma, je še pomislila. Če bi jo ženska slučajno poskušala napasti.

_________________



Moč: 2
Spretnost: 3
Hitrost: 2
Inteligenca: 2
Spomin: 1
Motivacija:  o
Zbranost: 2
Iznajdljivost: o
ORMV: 2



Truth seeker. Wanna be free? Fight for freedom!




Nazaj na vrh Go down
Lyan
Čarovnica
Čarovnica
avatar

Female Prispevkov : 1084
Starost : 20
Lokacija : S pivom v roki, kje pa!
Geslo : Torture is just one of my little guilty pleasures...
Registracija : 19/02/2009

Statistika
Status: Morilka
Denar: 16.120

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   Sre 18 Apr 2012 - 17:25

Lyan ni dobila odgovora. Pridružili sta se jim namreč še dve osebi, na kateri jo je Lyssa z renčanjem opozorila čisto malo prepozno. “To bi tudi me lahko vprašale tebe, glede njih pa… mislim da smo isto nevedne” Svetlolaska je bila tiho in je izurjeno hitro precenila situacijo. Dekle, ki jo je nagovarjalo je izgledalo prav toliko nedolžno kot tisti dve na tleh, njena sopotnica pa je bila še vedno skrita v sencah, tako, da ni mogla videti ne njenega obraza ne potencialnega orožja. Njeni čuti so se že drugič v tem dnevu sprožili trenutek prepozno. Ko je začutila valovanje magije, sta bili zvezani temnolaski že osvobojeni svojih spon in pognali sta se proti orožju, ki je v kupčku ležalo na tleh, očitno njunem. Prej, ko sta bili onesposobljeni, bi se lahko Lyan in Lyssa brez problema spoprijeli s samo dvema neznankama, čeprav je bila ena od njiju očitno kar dobro izurjena čarovnica, v odprtem spopadu v novih razmerah pa bi tvegali veliko preveč, zato je svetlolaska željno pograbila priložnost za diplomatsko rešitev, ki ji jo je nasprotnica vede ali nevede ponudila. “Povsem nepomembna oseba… In, če bodo stvari šle po moje, tistelega ščita ne boš rabila…” Tokrat je bila že bolj pozorna in frekvence, ki jo je oddal eden najosnovnejših urokov pač res ni mogla zgrešiti. Ne glede na to, da je bila temnolasa čarovnica nasproti nje dovolj izučena, da je brez težav izvajala brezbesedno magijo, je tudi sama okoli sebe in srebrne volkulje dvignila ščit. Ko se je končno namenila nadaljevati pogovor, pa je na robu vidnega polja opazila, da je dekle, ki je poprej stalo v senci stopilo v svetlobo ognja in besede so ji zamrle v grlu. “Clarissa? Clar? Si to res ti?” Čeprav se je sedaj počasi začela premikati v njeni smeri, je s kotičkom očesa še vedno spremljala tudi vse, kar so počele ostale tri, medtem ko ji je Lyssa ritensko sledila, tako da je pazila na kakšne napade od zadaj. “Kaj zaboga počneš na Sumatolu, Clar?” Reči, da je bila svetlolaska presenečena, kje je srečala svojo polsestro, s katero se nista videli že skoraj dobri dve leti, bi bilo precej premalo. Tudi, če tega ni kazala navzven, je hotela kar skakati od veselja, saj jo je iskreno pogrešala. Bila je dovolj oprezna, da je žensko najprej hitro premerila z očmi, v primeru, da bi bila prevarantka ali pač samo zelo podobna njeni polsestri, vendar sta bila saia za njenim pasom vsa potrditev, ki jo je potrebovala. Sai pač ni bil ravno pogosto orožje, ljudje, ki Clarisse ne bi poznali, pa bi jih lahko imeli kvečjemu za eno od mnogih orožij princese, in ne nekaj, kar je imela raje od katerega koli noža ali bodala, in bi pri pretvarjanju zlahka naredili to napako.
Lyan je temnolaski končno prišla dovolj blizu in se brez nadaljnih opozoril vrgla nanjo ter jo stisnila v silovit objem, vendar ščit, ki jo je varoval, še prej preusmerila v trebušni in hrbtni del svoje obleke, da je vbod ne bi predrl. Za vsak slučaj pač, človek nikoli ne ve.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Otok Sumatol   

Nazaj na vrh Go down
 
Otok Sumatol
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 2Pojdi na stran : 1, 2  Next

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
RPG Forest :: Mesta vseh ras :: Podeželje-
Pojdi na: